SiNAPSA, nedelja, 30. april 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Govor v omrežju možganov

Anton Grad

Govor je več kot le najpomembnejši način medsebojne komunikacije . Je na eni strani osnova našemu razmišljanju v obliki notranjega govora, na drugi strani palete pa osnova umetnosti, npr. poezije.

Ko je Paul Broca leta 1861 prikazal, da je okvara v spodnjem delu čelnega režnja, ki ga sedaj imenujemo Brocovo področje, povezana z nezmožnostjo govora, saj bolnik ne najde besed, je kazalo, da je skrivnost govora odkrita. A tako kot vedno v znanosti je tudi to odkritje odprlo več vprašanj kot odgovorov. Carl Wernicke je nekaj let kasneje dokazal, da je možganski center za razumevanje govora v zgornjem zadnjem delu senčnega režnja, ki ga danes imenujemo Wernickovo področje. Šele skoraj sto let kasneje je Norman Geschwind pojasnil povezave ne le med področjema za razumevanje in produkcijo govora, temveč tudi med drugimi deli možganske skorje in govornimi področji. Tu so najbolj pomembna spominska področja v senčnem režnju. Toda šele razvoj slikovnih preiskav s funkcionalno magnetno resonanco na čelu je prikazal, da razumevanje in produkcija govora aktivira nevronske mreže, ki zajemajo ne samo senčni in čelni, temveč tudi zatilni in temenski reženj. Posebno pozornost so raziskovalci namenili aktivaciji nevronske mreže, ki jo sprožijo samostalniki, ki pomenijo orodja, npr. “kladivo“. Samostalnik sproži hkratno aktivacijo motoričnih predelov možganske skorje, tako kot če bi se namenili zabijati žeblje. Še več, nove metode prikaza delovanja možganov so pokazale tudi aktivno vlogo sosednje, tako imenovane nedominantne možganske poloble zlasti pri oblikovanju melodije govora.

Danes menimo, da je nevroznanstvena osnova govora, upoštevajoč jezikovne karakteristike: fonologijo, sintakso in semantiko, v naslednjih štirih točkah:

  1. zaznava govora in oscilacije možganske skorje, ki omogočajo dekodiranje glasov v pomensko razumljive besede;
  2. funkcionalna analiza nevronske mreže pri produkciji govora;
  3. modalna povezanost z vidika znakovnega jezika, ki vključuje analogijo z vidno-motoričnim sistemom;
  4. kompleksna povezava medsebojno neodvisnih nevronalnih mrež, ki skupno gradijo splošni sistem sintakse in semantike.

Takšen pogled na funkcijo možganov, ki jo imenujemo govor, presega področje nevrobiologije. Zahteva tesno sodelovanje strokovnjakov s področja jezikoslovja, psihologije, slikovnih preiskav, nevrofiziologije, …, pod skupnim imenom nevrolingvistika.

izr. prof., dr. sc. Anton Grad dr. med.
Biopsihologija, FAMNIT, Univerza na Primorskem
Splošna bolnica Izola, Nevrološka dejavnost