SiNAPSA, torek, 21. november 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Možgani in redukcija znanosti

Andraž Stožer, Janez Bregant

Glavno bojišče zagovornikov redukcije in njenih nasprotnikov je že od pojava ideje o enotnosti znanosti filozofija duha oz. natančneje – vprašanje o razmerju med duhom in telesom. To, kar z enim izrazom imenujemo problem duha in telesa, je v takšni ali drugačni obliki sicer z nami že od nekdaj. Ponujene so bile različne rešitve, nobena pa ni filozofov razdelila bolj kot (psihofizični) redukcionizem. Na vrhuncu moči je bil redukcionizem v 60. letih 20. stoletja, veljal pa je za teorijo duha, ki je svoj navdih našla v znanosti. Zamisel, da so mentalni pojavi le možganski procesi, tako kot je toplota le gibanje atomov, je bila zaradi svoje preprostosti mikavna. Njena prednost je enostavnost, saj predpostavlja obstoj manjšega števila zakonov in izrazov, ki so povsem dovolj za opis našega mentalnega življenja. Število neodvisnih domnev o našem svetu, ki so zahtevale iskanje psiholoških razlag, se naenkrat zmanjša, v končni fazi lahko vse pojasnimo z eno (temeljno) znanostjo, fiziko.

Od začetka 60. let 20. stol., ko je Ernest Nagel predstavil svoj model redukcije, je razprava o enotnosti znanosti formulirana v pojmih redukcij med zakoni in teorijami, Nagelov model redukcije pa se še danes imenuje klasični ali tradicionalni1 2. Po njem je redukcija definirana kot »pojasnitev ene teorije (ali sistema eksperimentalnih zakonov), ki velja na enem področju raziskovanja, z drugo teorijo, ki velja na istem ali na drugem področju raziskovanja«3. Prva teorija, s katero pojasnjujemo drugo, se imenuje primarna (ali širša), druga teorija, ki jo pojasnjujemo s prvo, pa sekundarna (ali ožja).

Vendar obdobje razcveta redukcionizma ni trajalo dolgo. Že desetletje po rojstvu nagelovske redukcije se je pojavila teorija duha, ki ga je želela pahniti v večno temo. To je bil (psihofizični) antiredukcionizem, ki duhu ne pripisuje le toliko realnosti, kot je ima telo, ampak mentalno obravnava kot pristno entiteto našega fizičnega sveta. Njegov glavni argument zoper redukcionizem je t.i. večvrstna realizacija, tj. prepričanje, da lahko različna fizična stanja realizirajo isto mentalno stanje (redukcionizem nasprotno trdi, da mora biti v kateremkoli organizmu, človeku, psu ali Marsovcu, ko npr. čuti bolečino, takrat realizirano isto možgansko stanje). Ker je bistvo antiredukcionizma kombiniranje fizičnega monizma in mentalnega realizma, nekaj, kar po redukcionizmu ni združljivo, je do danes postal najbolj priljubljena teorija duha. Omenjeno združevanje izhaja iz našega prepričanja, da so mentalni pojavi realni, tj. kljub temu, da imajo fizično naravo niso zgolj nekakšni priveski fizičnih pojavov. Z drugimi besedami, gonilo združitve fizičnega monizma in mentalnega realizma je bila t.i. zdravorazumska psihologija, zaradi katere je bila psihofizična redukcija kmalu potisnjena v osamo.

Zdi se, da je ideja o redukciji znanosti danes z rezultati fizioloških raziskav možganov, ki kažejo na to, da je naše mentalno življenje povezano z aktivnostjo molekul posameznih živcev, dobila nov zagon. Nekateri avtorji v duhu Ockhamove britve te povezave razumejo kot redukcije psihičnih stanj na molekularne vzorce. Bicklova molekularna redukcija z začetka 10. let 21. stoletja je primer takšnega krčenja mentalnega na fizično, ki v tem primeru poteka preko dveh korakov: najprej preko gensko spremenjenih sesalcev vzročno posežemo na raven molekularne aktivnosti posamezne živčne celice, tj. nevrona, nato pa pod nadzorovanimi eksperimentalnimi po¬goji z uporabo splošno sprejetih pravil o obnašanju znotraj psihologije sledimo posledicam teh manipulacij. Če pride zaradi spremembe genskega zapisa v organizmu, ko ga primerjamo s tistim, v katerem je ta ostal nedotaknjen, do sprememb v obnašanju, lahko zaključimo, da je obnašanje odvisno od molekul, ki sestavljajo genski zapis. »Te ‘povezave’ pa niso nič drugega kot redukcije psiholoških konceptov in vrst na molekularno-biološke mehanizme in poti« 4. Tako v končni fazi mentalno življenje ni nič drugega kot aktivnost molekul naših živcev, psihologija pa znanost, katere zakoni so reducibilni na zakone nevrofiziologije.

V prispevku dokazujemo, da Bicklov vzročni primer za molekularno redukcijo, tj. redukcija dolgoročnega spomina na njegove celično-molekularne mehanizme, le-te ne uspe potrditi, saj pot cAMP-PKA-CREB ni niti zadosten niti nujen pogoj za tvorbo dolgoročnega spomina, zaradi česar Bicklov model redukcije v praksi namesto, da bi zavrnil argument iz večvrstne realizacije, govori njemu v prid. Tako je ideja o reduktivnih zvezah med našim mentalnim življenjem in aktivnostjo posameznih živcev v tem trenutku prej fikcija kot pa stvarnost5.

    ___
  1. Očeta sistematizirane ideje, da bi reducirali objekte, ki pripadajo določeni znanosti preko vmesnih ravni, na zgolj eno, temeljno raven, tj. fiziko, sta sicer Oppenheim in Putnam. 

  2. Oppenheim, P., Putnam, H. (1958/1991). »Unity of Science as a Working Hypothesis«. V Boyd, R., Gasper P., Trout J. D. (ur.), The Philosophy of Science. Cambridge: The MIT Press. 

  3. Nagel, E. (1961/1982). The Structure of Science. London: Routledge and Kegan Paul. (str. 338) 

  4. Bickle, J. (2006). »Reducing Mind to Molecular Pathways: Explicating the Reductionism Implicit in Current Cellular and Molecular Neuroscience.« Synthese, 151, str. 411–434. (str. 412) 

  5. Bregant, J., Stožer, A., Cerkvenik, M. (2010). »Molecular reduction: reality or fiction?«, Synthese, 172, str. 437–450. 

doc. dr. Andraž Stožer, dr. med.,
Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru

izr. prof. dr. Janez Bregant, univ. dipl. psih.,
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru