SiNAPSA, nedelja, 26. marec 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Izgorelost: opredelitev, dejavniki in nekatere nevrobiološke osnove

Sara Tement

„Vsi smo ogroženi, če smo pod stresom, in lahko izgorimo, če ne poznamo dovolj sami sebe, če ne vemo, kako se stres kaže pri nas, in če se ne znamo sprostiti. […] K izgorelosti so bolj nagnjeni perfekcionisti, zelo vestni ljudje, ljudje z nizko samopodobo, introvertirani ljudje, ki težje izražajo svoja občutja, počutje in težko prosijo za pomoč (Dnevnik, 31. 5. 2012).“

Sara Tement Ljudje, ki trpijo za izgorelostjo, so pogosto frustrirani, doživljajo občutek ujetosti, izčrpanosti in preobremenjenosti, hkrati pa so tudi izgubili veselje za delo, ki so ga sicer pred časom radi opravljali. Nasploh lahko izgorelost opredelimo kot sindrom izčrpanosti, odtujenega odnosa do dela oz. oseb (vključenih v opravljanje dela) in zmanjšane osebne učinkovitosti1. V preteklosti je veljalo, da se izgorelost pojavi predvsem kot rezultat medosebnih stresorjev v delovnem okolju2. Danes pa v splošnem ločimo dva pogleda na izgorelost, ki omenjeno problematiko obravnavata iz različnih izhodišč. Klinični pogled izgorelost obravnava kot duševno motnjo in se predvsem omejuje na osebnostne značilnosti kot možne vzroke za izgorelost. Kot je že razvidno iz zgornjega primera, imajo večje tveganje za izgorelost osebe z nizkim samospoštovanjem, čustveno bolj labilne osebe, hkrati pa tudi osebe, ki so zelo ambiciozne in perfekcionistične ter imajo nerealna pričakovanja do dela13. V okviru kliničnega pogleda se vseskozi pojavljajo tudi težnje po vzpostavitvi diagnostičnih kriterijev in poskusi razmejevanja izgorelosti od stresa in depresivnosti, pri čemer gre pri slednjih za pojava z drugačno pojavno obliko. Kot rezultat teh prizadevanj je izgorelost v zadnjih letih navedena tudi v mednarodni klasifikaciji bolezni ICD-104 pod težavami upravljanja z življenjem (Z73.0) in je opredeljena kot stanje vitalne izčrpanosti. Vseeno pa jasnih diagnostičnih kriterijev za izgorelost še vedno ni na voljo.

Za razliko od kliničnega pogleda organizacijski pogled med glavne dejavnike izgorelosti umešča predvsem delovne zahteve (npr. časovne pritiske, nadure, nejasno definirane vloge, emocionalno delo) in pa pomanjkanje delovnih virov oziroma resursov (npr. socialne opore s strani nadrejenih in sodelavcev, svobode odločanja ali gotovosti zaposlitve). Novejše raziskave kažejo, da so med dejavniki izgorelosti tudi težave pri usklajevanju dela in družine in pomanjkanje počitka v prostem času5. Glede na to, da so sodobna delovna okolja zaznamovana z večjo intenziteto dela in s povečano uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij, s katerimi prihajajo tudi nove zahteve dela, lahko sklepamo, da bo potrebno v prihodnosti pozornost nameniti predvsem ukrepom in intervencijam v primeru izgorelosti predvsem v delovnih okoljih. Zgovoren je tudi podatek, da v sodobnih delovnih okoljih prevladujejo predvsem težave z duševnim zdravjem, kamor lahko umestimo tudi izgorelost, manj pa je telesnih simptomov.

Čeprav se je v zadnjih desetletjih zvrstilo ogromno raziskav, ki so proučevale dejavnike (delovne zahteve ali osebnostne značilnosti) in posledice izgorelosti (za posameznika ali delovne organizacije) ter potek izgorelosti, so nevrobiološke raziskave, ki bi obravnavale izgorelost, razmeroma redke. Ena novejših študij, ki je preko elektroencefalografije proučevala objektivne nevrobiološke indikatorje pri izgorelih posameznikih (npr. frekvenco alfa), je pokazala bistvene razlike med izgorelimi in ne-izgorelimi posamezniki6. Hkrati so rezultati nevrobioloških indikatorjev pri izgorelih posameznikih bistveno odstopali od tistih, ki bi jih pričakovali pri pacientih z diagnozo depresije. Dodaten vpogled v razumevanje nevrobioloških osnov ponuja tudi študija z uporabo slikanja s funkcionalno magnetno resonanco med zaposlenimi na fakulteti in zdravniki specializanti7. Pri slednjih, za katere je bila sicer značilna višja stopnja izgorelosti, so ob reševanju kliničnih problemskih nalog opazili spremenjene vzorce aktivnosti v možganih, ki bi lahko predstavljali nevrobiološki učinek izgorelosti na sklepanje in presojanje.

Če povzamemo, je izgorelost fenomen, ki ga spodbudijo mnogi osebnostni dejavniki in dejavniki v delovnem okolju. Nadalje mu je mogoče pripisati značilno vedenjsko pojavno sliko ter sodeč po nekaterih študijah tudi značilne vzorce nevrobiološkega odzivanja. Vse od navedenega pa lahko služi kot osnova za oblikovanje jasnih diagnostičnih kriterijev za izgorelost kot duševno motnjo.

    ___
  1. Maslach, C., Schaufeli, W. B. & Leiter, M. P. (2001). Job burnout. V S. T. Fiske, D. L. Schachter & C. Zahn-Waxer (Ur.), Annual Review of Psychology, 53, 397-422. 

  2. Schaufeli, W. B., Leiter, M. P. & Maslach, C. (2009). Burnout: 35 years of research and practice. Career Development International, 14, 204-220. 

  3. Swider, B. W., & Zimmerman, R. D. (2010). Born to burnout: A meta-analytic path model of personality, job burnout, and work outcomes. Journal of Vocational Behavior, 76, 487-506. 

  4. World Health Organization. (2010). Burnout. V International statistical classification of diseases and related health problems (10. izdaja.). Pridobljeno 25.2.2014 s http://apps.who.int/classifications/icd10/browse/2010/en#/Z73.0. 

  5. Rantanen, J., Kinnunen, U., Mauno, S., & Tement, S. (2013). Patterns of conflict and enrichment in work-family balance: A three-dimensional typology. Work & Stress, 27, 141-163. 

  6. Van Luijtelaar, G., Verbaak, M., van den Bunbt, M., Keijsers, G., & Arns, M. (2010). EEG findings in burnout patients. Journal of Neuropsychiatry and Clinical Neuroscience, 22, 208–217. 

  7. Durning, S. J., Costanzo, M., Artino, A. R. Jr., Dyrbye, L. N., Beckman, T. J., Schuwirth, L., Holmboe, E.; Roy, M. J., Wittich, C. M., Lipner, R. S., & van der Vleuten, C. (2013). Functional Neuroimaging Correlates of Burnout among Internal Medicine Residents and Faculty Members. Frontiers in Psychiatry, 4, 1-7. 

Doc. dr. Sara Tement,
Oddelek za psihologijo,
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru