V članku so pregledno opisani sestavni deli od očesa preko vidne poti do vidne skorje v možganih. V nadaljevanju je predstavljen razvoj vidne funkcije, okvare, ki se lahko pri tem pojavljajo in načini ugotavljanja teh okvar.

Vidni sistem

Oko

Oko, čutilo za vid, je parni organ, ki ga sestavljajo zrklo in zunanji očesni deli. Zunanji očesni deli so: veke (varujejo in vlažijo zrklo s solzami), očesne mišice (skeletne mišice, ki so vezane na zunanji ovoj zrkla in skrbijo za usklajene gibe zrkla; gladke mišice, ki so znotraj zrkla in omogočajo prilagajanje leče ter nadzorujejo odprtino zenice) in solzni aparat (sestavljen je iz žlez solznic, solznih cevk, solznih mešičkov in solznega voda. Solze nastajajo v žlezi solznici. Tečejo proti notranjemu očesnemu kotu v zgornjo in spodnjo solzno luknjico, nato skozi zgornjo in spodnjo solzno cevko v skupno solzno cevko. Ta se nadaljuje v solzni mešiček. Solze se iz mešička zlivajo v solzni vod in nato pod spodnjo nosno školjko v nosno votlino. Naloga solz je vlaženje in zaščita roženice in beločnice pred izsušitvijo in čiščenje veznice in roženice z mehaničnim splakovanjem delcev in bakterij).

Zrklo je okrogle oblike in se nahaja v očnici (kostna votlina). Njegova stena je sestavjena iz treh plasti, in sicer iz zunanje (roženica, beločnica), srednje (žilnica, šarenica, ciliarnik) in notranje (mrežnica). Beločnica je zgrajena iz vezivnih in elastičnih vlaken, ščiti globlje dele zrkla. Na sprednjem delu zrkla se nadaljuje v roženico. Roženica je prozorna, gladka in bogato oživčena struktura, ki prepušča svetlobo. V žilnici se nahajajo krvne žile, ki prehranjujejo zrklo. Šarenica je barvni kolobar spredaj pod roženico, ki ima na sredini okroglo odprtino, zenico. Zenica deluje kot zaslonka. Širino zenice in s tem količino svetlobe, ki vstopi v oko, uravnavata dve gladki mišici šarenice. Leča je prozorna struktura, ki leži za zenico. Na mestu jo držijo drobna vlakna, ki s spreminjanjem napetosti spreminjajo obliko leče in kot lomljenja svetlobnih žarkov. Ciliarnik sodeluje pri prilagajanju leče in tvorbi prekatne vodke. Steklovina je prozorna, želatini podobna snov. Nahaja se za lečo in izpolnjuje zrklo. Mrežnica je notranji ovoj zrkla. V njej se nahajajo čutnice za svetlobo – paličnice in čepnice. Na mrežnici se nahajata slepa in rumena pega. V predelu slepe pege se združujejo snopi živčnih vlaken, ki izstopajo iz zrkla kot vidni živec. V tem delu ni čutnic za svetlobo, zato ta predel na svetlobo ni občutljiv. V rumeni pegi se nahajajo le čepnice, to je področje najvišje ostrine vida (fovea).

Vidna pot

Svetlobni žarki vstopajo skozi roženico, prekatno vodko, lečo in steklovino. Pri tem se lomijo na roženici in leči. Leča je zelo prilagodljiva, zato lahko spreminja obliko in kot, pod katerim se svetlobni žarki lomijo in padajo na mrežnico. V mrežnici se nahajajo čutnice za svetlobo, v katerih svetlobni dražljaj sproži fotokemični proces, nastali električni dražljaj pa potuje iz zrkla po vidnem živcu. Prva postaja je kiazma (notranja vlakna mrežnice se prekrižajo). V lateralnem genikulatnem jedru (LGJ) se preklopijo vsi senzorični dotoki, vlakna se razvrstijo: v tista, ki procesirajo informacije o položaju-gibanju (evolucijsko starejša vlakna, magnocelularna, pot M) in v tista, ki procesirajo informacije o obliki in barvi (parvocelularna, pot P).

Vidna skorja

Primarno vidno skorjo (striatni korteks) oz. okcipitalno področje V1 sestavlja šest plasti. Največ informacij iz LGJ priteka v plast 4, ki jo delimo na podplasti. Za V1 sta med drugim značilni retinotopična organiziranost (vidni dražljaj se z mrežnice »preslika« v vidno skorjo) in kortikalna povečava (proporcionalno precej močnejša nevronska zastopanost fovee v primerjavi s periferno mrežnico). K ektrastriatni vidni skorji pa prištevamo kortikalna področja V2, V3, V4 in V5.

Razvoj vidne funkcije

Za dobro delovanje vidnega sistema so potrebne normalno razvite anatomske strukture očesa, vidne poti in možganske skorje in nato usklajeno delovanje le-teh ob dobri vidni stimulaciji. Brez vidne stimulacije se vid ne razvije kljub normalno razvitemu vidnemu sistemu ob rojstvu. Eden glavnih pokazateljev slabe vidne funkcije pri dojenčku (ki pa ni nujno vedno prisoten) je nistagmus oz. plavajoči očesni gibi.

Okvare vidnega sistema in vidne funkcije

Okvare so lahko prirojene ali pridobljene. Med prirojene prištevamo vse prirojene nepravilnosti katerekoli strukture zrkla (npr. motna roženica, prirojena siva mrena, mrežnične distrofije, atrofijo vidnega živca …) ali okvare vidne poti, ki so najpogosteje posledica prirojenih intrakranialnih okvar (npr. prirojeni hidrocefalus, razvojne nepravilnosti corpus callosuma, kar ima lahko za posledico atrofijo vidnih živcev).

Med pridobljene pa prištevamo okvare zrkla in vidne poti, ki so posledica vnetij, poškodb, številnih bolezni oči in intrakranialnih struktur pa tudi sistemskih obolenj, katerih posledice se kažejo na očeh.

Načini ugotavljanja in spremljanja okvar vidne funkcije

Psihofizične preiskave – subjektivne

Ocena vidne ostrine: Vidna ostrina je definirana kot najmanjša razdalja med dvema točkama, pri kateri ju oko še zazna ločeno. Izrazimo jo lahko s prostorsko frekvenco in je pri zdravem odraslem človeku pribl. 3.0 cy/st, kar v grobem ustreza vrednosti 20/20 (oz. 1.0) po Snellenu, ki je pri odraslih in starejših otrocih najširše uporabljani test za oceno vidne ostrine.

Ocena kontrastne senzitivnosti: S pomočjo testiranja kontrastne senzitivnosti lahko podrobneje ocenimo prostorsko ločljivostne sposobnosti vidnega sistema. Test je zasnovan tako, da ocenjujemo zaznavo različnih prostorskih frekvenc pri različnih kontrastih. Odrasel človek ima vrh občutljivosti pri 3-5 cy/st, novorojenčkova senzitivnost je približno 10x višja kot pri odraslem. Novorojenček je najbolj občutljiv na nizke prostorske frekvence.

Ocena globinskega vida: globinski vid (stereovid) je sposobnost ocene globine oz. 3D zaznava sveta. Za globinski vid mora dražljaj pasti na isto mesto v obeh foveah (za to so potrebni ustrezni gibi zrkel), konjugirani očesni gibi pa morajo omogočiti stalno fuzijo slik z obeh očes. Dokaz stereovida je mogoč pri treh mesecih, izboljšuje pa se do drugega leta, ko doseže nivo odraslega.

Ocena barvnega vida: Za oceno barvnega vida pri odraslih in starejših otrocih uporabljamo različne skupine psihofizičnih testov (pseudoizokromatične tablice, testi za urejanje in ločevanje barvnih odtenkov, anomaloskopi …).

Elektrofiziološke preiskave – objektivne

Elektrofiziološke preiskave imajo v pediatrični oftalmologiji pomembno mesto pri oceni vidne funkcije dojenčkov in mlajših otrok, pri katerih klasični klinični testi niso izvedljivi ali pa so njihovi rezultati nezanesljivi. S pomočjo elektrofizioloških preiskav lahko ocenimo delovanje mrežnice in vidne poti za mrežnico. V redni klinični praksi se tako uporabljajo slikovni vidni evocirani potenciali (VEP), s pomočjo katerih lahko zanesljivo določimo vidno ostrino dojenčka od 3. meseca dalje. Uporablja pa se tudi barvni VEP dražljaj za ločeno oceno P poti, ki je odgovorna za procesiranje barv.

Viri

• Atkinson J., Braddick O. Visual development. V: Zelezo P.D. The Oxford Handbook of developmental psychology, Vol.1: Body and mind. Oxford University Press; 2013. p.271.307.
• Hoyt C.S., Taylor D. Pediatric Ophthalmology and strabismus. Elsevier, London, 2013 p. 1-36.
• Žugelj D., Tekavčič Pompe M. Oko in vid pri novorojenčku. UKC Ljubljana in Pediatrična klinika, 2015. Dostopno na: www.prvikoraki.si