SiNAPSA, četrtek, 21. september 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Optične halucinacije: podobe v možganih z lastnim življenjem

Marko Vrbnjak

“Ne morem verjeti svojim očem!” Stavek, ki ga v vsakodnevni rabi uporabljamo brez pomisleka. Gledamo z očmi, vidimo z možgani. Kako neznosno lahko je reči, da nas izdajajo oči. Povsem drugače je priznati, da morda vidimo podobe, ki jih drugi ne vidijo – halucinacije. Te se lahko pojavijo v obliki zaznave bliskov, iskrenja, sprememb perspektive in izkrivljenja podob resničnih objektov (iluzije), lahko pa zavzamejo bolj kompleksne oblike s scenskimi motivi, ki obsegajo tudi celotne pokrajine. Včasih se zdi, kot da bi te podobe živele svoje lastno življenje brez vpliva volje tistega, ki jih doživlja.

Marko VrbnjakV človeški zgodovini so halucinacije vedno burile domišljijo, saj so v večini religij predstavljale most med tu- in onostranstvom. Ponekod so tiste, ki so halucinirali, častili kot vizionarje in svetnike, pogosto pa je prevladal strah pred neznanim in sledilo je nasilje ter izločitev iz družbe.

Z razvojem znanstvenih metod so se predstave o vizijah drugih svetov ter obsedenosti z demoni umaknile, vse bolj je postajalo jasno, da bi lahko šlo za oblike bolezni ali bolezenskih stanj. Rodila se je nova doba, v kateri so se nekateri drzni raziskovalci poskušali približati resnici tudi z uporabo psihotropnih halucinatornih snovi, predvsem fenciklidina (PCP), meskalina, LSD in psilocibina. Kljub temu da “psihonavtika”, tako popularna v sedemdesetih, sama po sebi ni prinesla revolucionarnih odkritij, pa nevropsihofarmakološki modeli, ki so danes v rabi še zmeraj temeljijo na mehanizmih, odkritih s preučevanjem psihotropnih snovi.

Razcvet nevroznanosti je s pomočjo novih tehnologij in slikovnih preiskav prinesel renesanso v preučevanje delovanja možganov. Deležni smo bili streznitev glede nekaterih romantiziranih pričakovanj. Predstavo, da ima vsak anatomski predel kortikalnih struktur točno določeno vlogo, je zamenjalo spoznanje, da te regije delujejo kot neskončno prepleteno omrežje, ki nenehno prerazporeja procese in naloge, ter da je podoba, ki jo imamo pred očmi pravzaprav podoba v umu. Nenadoma se ne zdi več nenavadno, da so vidne halucinacije le redko izolirane, temveč jih spremlja izredno široka paleta drugih zaznavnih anomalij. Podoba sveta okoli nas je namreč posledica nam nezavednih nenehno prisotnih spoznavnih procesov, ki v najglobljem pomenu zavedanja postavljajo pod vprašaj naše celotno bistvo. Govoriti o lastni izkušnji halucinacije na nek način torej pomeni govoriti o svoji notranjosti, najintimnejšem, kar imamo.

Temeljna literatura

  • Stahl SM. Stahl’s Essential Psychopharmacology. Cambridge University Press; 2013. 1 p.
  • Gelder MG, Andreasen NC, Juan J Lopez-Ibor J, Geddes JR. New Oxford Textbook of Psychiatry. 2012. 1 p.
  • Pu W, Li L, Zhang H, Ouyang X, Liu H, Zhao J, et al. Morphological and functional abnormalities of salience network in the early-stage of paranoid schizophrenia. Schizophrenia Research. 2012 Oct;141(1).

Marko Vrbnjak, dr. med., psihiater
Psihiatrična klinika Ljubljana Polje