V vsakem danem trenutku vsak sedmi Slovenec trpi za duševno motnjo in/ali se zaradi nje zdravi. Če bi imela statistika kaj smisla za geštalt, bi to lahko pomenilo, da se v vsaki spodobni mali skupini (približno 7 članov) najde eden, ki je bolan.

Na duši.

Tudi če tega ne ve.

1. Lahko samo prehodno.
2. Večinoma ne – če si trpel enkrat, je bolj verjetno, da boš trpel spet, podobno.

3. Tako se razvija skupina.

   ***

Kaj bi to lahko pomenilo za socialno psihologijo in njene fenomene? Predstavljajmo si znameniti eksperiment, ki naj bi dokazoval konformizem skupinske živali na ravni vidne apercepcije (ocenjevanje dolžine črt »na oko«), z začimbo psihopatologije: če denimo testni udeleženec – torej tisti, ki naj prilagodi sodbo v prid enoglasne večine, četudi mu lasten vid pravi, da večina nima prav; ali pa morda ne prilagodi; večinoma ja – če torej udeleženec v času samega eksperimenta preživlja recimo malce hujšo depresivno dekompenzacijo melanholično-anksioznega tipa. Raven tesnobe se spogleduje s paralizo, frustracijska toleranca kot napeta elastika, volja pa … vsak dražljaj, celotno okolje – naj bo glas, obraz ali pa morda mokra krpa – ima neko skorajda utežno gostoto, viskoznost, skozi katero se je treba nekako veninven truditi. Vsak dotik draži, pa hkrati dodatno bremeni že tako uplahnelo vrečo, ki je telo.

Bližina soudeležencev – tujcev – neprosojnost okolja še povečuje, ojača nemir – razen če je potopitev tolikšna, da se kontura zunanjega sveta skozi želatino melanholije niti dobro ne razpoznava več.

Kako tak udeleženec beleži dolžino črt, ki se predvajajo na steni?

Mu predstavljajo dobrodošlo premotitev od lastnega tesnobnega krča, ali pa te majhne ravne črte morda niti nimajo dovolj dražljajske moči, da bi trpečega premaknila iz njegove notranje zamaknjenosti?

In kako naša hipoteza zaznava svoje sotrpine (ki to niso; ali pač?) – tisto večino, ki se mu postavlja nasproti z netočno sodbo? Jih sploh posluša, ko podajajo svoja mnenja, ali pa je preveč zatopljen v lastne misli? Jih jemlje resno? Kako si razlaga to očitno netočnost? Jo morda vgradi v svoje depresivno prepričanje in zadeva seveda jasno dokazuje – kot on že od nekdaj ve –, da so vsi proti njemu, ker je tak brezveznjak, in da je ta scena s črtami samo še ena izmed mnogih krutih šal, ki mu jih je privoščilo vesolje?

Ampak ali morda ostaja pri svoji – točni – sodbi, ker na koga pa se lahko sploh zanese in kaj so sploh rekli, koliko da so dolge, saj ne morem več o tem razmišljati …

Ali sploh odgovori?

In kaj to pomeni za uvid?

Je to sploh etično?

Ampak nekaj se bo pa treba domeniti.

Na neki točki je tesnobe preveč, da bi lahko človek dobro deloval v skupini.

Razen seveda, če se je skupina sposobna prilagoditi njemu.

Ali pa recimo, če bi bila vztrajna, a odklonska manjšina (ki naj bi povlekla povprečje večine v svojo smer) sestavljena iz dveh oseb, ki ravno v času eksperimenta živo halucinirata … in se s svojimi halucinacijami pogovarjata. Ipd. Kako bi se večina zmernih homofobov odzvala na njuno stališče, da je denimo popolnoma verjetno, da homoseksualni par vzgoji psihološko zdravega otroka? Bi jima bili sploh pripravljeni prisluhniti?

Sploh glede na to, da zgleda, da so jima lastne halucinacije mnogo bolj zanimive kot njihovi poizkusi razprave …?

Kaj pa, če bi bila shizofrenika tudi znana multimilijonarja?

Človek je skupinska žival: po poti vraščanja v skupinsko tkivo šele postane človek – torej nekdo, ki nekaj reče in potem za tem stoji. Oz. skuša stati. Seveda je najbolje, če stoji za tem skupina.

Tudi »uvid« je neke vrste stališče, samo da se ne nanaša na zunanji svet opazovalca (dolžina črte, istospolne družine …), temveč nanj samega – oz. na nek njegov del. Je skorajda dejanje: uvidel je svojo zmoto/srečo. Del sebe samega vzameš za predmet sodbe – in skušaš za tem stati. Seveda je najbolje, če stoji za tem skupina.

Včasih je težko ločevati med delom in celoto, ker je naša izkušnja tako »celovita«, pa vendar: lahko rečemo, da moraš zdržati s celoto samega sebe – tudi z bolečino, ki jo lastno telo pomeni – da bi lahko o delu, ki se morda moti, ustrezno sodil.

Eden izmed pomembnih ciljev psihoterapije je jačati kapaciteto za prenašanje bolečine.

Na kliniki je »uvid« denimo »pravilno stališče do bolezenske spremembe v sebi«. V grobem to pomeni pravilno prepoznavanje simptomov dane bolezni in pravilna razlaga/pripis teh simptomov skupnemu viru, tj. bolezenskemu procesu.

Hm.

Ta definicija je nabita – tiha predpostavka je, da gre za resnico: da se ve in kako se ve, kaj je pravzaprav ta bolezen in kako gre ta proces. Potreba po tistem, ki ve, se v vsaki pravi dekompenzaciji – tudi psihiatrični – dodatno pojača. Hospital tej potrebi z veseljem ugodi – do neke mere.

Uvid je lahko se ve da tudi stopnja skladanja s stališči zdravstvenega osebja.

Fusnota: tudi to pomaga – če verjameš v bolnišnico.

Fusnota: Placebo učinek bolnišnice je bistveno podcenjen in podobravnavan.

Fusnota: Nekdo mora prevzeti to vlogo. Ali pač – katero?

Ve se, se ve da, malo. Zares.

Pa tudi: zdravila pomagajo. Pa tudi?

Pri anksioznosti, energiji, glasovih, če imaš srečo.

To se ve. To je dober uvid.

Seveda lahko tudi širše – pripovedovanje zgodbe – narativa – lastne bolezenske izkušnje – prepoznavanje svojih (bolezenskih?) odzivov, stresnih/sprožilnih situacij, prilagajanje sloga življenja in ravni izzivov glede na lastne zmožnosti – še boljši uvid.

Umeščanje sebe kot dela in celote v prostor, v skupino – v prostor med ljudi, v katerem imaš opravka s sabo.

Kar zahtevna naloga – tu je treba namreč šele ugotoviti, za kakšno resnico gre – ta zgodba ni že napisana, te palčke je treba šele postavit … In kdo bo jamčil, kaj drži? Kdo je v norosti verodostojna večina? Se kdo javi?

Drugače: uvid je, ko rečeš »ja« nečemu, kar skupina že stalno govori, četudi o tem sploh pojma nima. Ali pa morda, ko to začutiš – ta »ja«? Ki je v bistvu »ne« in večkrat: ne znam, ne zmorem, ne verjamem.

In »ja«:
Potrebujem pomoč.

In kako je lahko sploh možno, da dvomiš o lastni sodbi na osnovi družbenega pritiska? Kaj pa, če drugi sploh ničesar ne govorijo, kaj pa, če so dejansko vsi narobe ocenili to palčko? In kaj potem?

Moj bog.

In kako vzpostaviš odnos do nečesa, kar si videl ali storil v bistveno spremenjenem – zamaknjenem – stanju? Kako za to odgovarjaš?

Seveda je najbolje, če lahko stoji za tem skupina.

Temeljna literatura

• Asch, S. E. (1956). Studies of independence and conformity. A minority of one against a unanimous majority. Psychological Monographs, 70(9, Whole No. 416).
• Bion, W. R. (1963). Elements of Psycho-Analysis. London: William Heinemann.
• Jaspers, K. (1997). General Psychopathology: Volumes 1 & 2. (J. Hoenig in Marian W. Hamilton, prev.). Baltimore and London: Johns Hopkins University Press.
• Foulkes, S. H. (1964). Therapeutic group analysis (ponatis 1984). London: Karnac Books.
• Lewis, A. (1934). The psychopathology of insight. British Journal of Medical Psychology 14, 332–348.
• Moscovici, S. and Zavalloni, M. (1969). The group as a polarizer of attitudes. Journal of Personality and Social Psychology, 12, 125–135.