SiNAPSA, torek, 28. marec 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Pomočimo prste v socialno percepcijo: ali je vid družaben čut?

Hana Hawlina

Zadnje dni sem mnogim zastavila vprašanje, kateri čuti nas povezujejo. Po tem, ko so namrščili obrvi in se zamišljeno popraskali po bradi, so skoraj vsi najprej navedli sluh ter izpostavili njegovo ključno vlogo pri verbalnem sporazumevanju. Naslednji kandidat je bil tip – intimnost dotika, vzpostavljanje stikov preko rokovanja, objem v slovo. Tudi voh in okus sta prejela nekaj pozornosti, od poučenih komentarjev o povezanosti olfaktorne poti in limbičnega sistema (čustvovanje, spomin), do razglabljanja o dolgi zgodovini ritualov zbliževanja ob deljenju hrane. V primerjavi z ostalimi čuti se zdi vid, pogosto oklican za »vzvišen čut«1, odmaknjen, neoseben, sterilen. Je temu res tako, ali bi ga lahko oklicali za družaben čut?

Hana HawlinaČe se vprašanja lotimo dobesedno, potem je edini pravi odgovor »Seveda ne!«. Naši čuti sami po sebi niso ne družabni ne nedružabni, podobno kot budilka ni zlobna ali moj stari Golf zvest (čeprav se včasih tako zdi). Tovrsten antropomorfizem je soroden eni od najpogostejših napak pri poročanju o nevroznanstvenih odkritjih – nevroesencializmu, pripisovanju človeških lastnosti možganom (glej 2). Zakaj sem torej namerno zagrešila napako? V nevroznanosti imajo napake pomembno vlogo, saj nas lahko informirajo o delovanju našega spoznavnega sistema. Oglejmo si na primer spodnjo animacijo3 – kaj se v njej dogaja?

Animacija, ki sta jo Heider in Simmel uporabila v sloviti »študiji navideznega obnašanja«

Gre za klasično socialno psihološko študijo, ki sta jo Fritz Heider in Marianne Simmel objavila leta 19444. Čeprav je prikazano zgolj gibanje enostavnih geometrijskih likov, ga je kot takega opisala le ena udeleženka. Preostali so spletli kompleksne zgodbe, v katerih so krog in trikotnika obravnavali kot osebe, jim pripisali želje, namere, osebnostne značilnosti, čustva, celo spol. Liki so skozi antropomorfizem dobili vloge hudoželjnih preganjalcev, prestrašenih prijateljev ali celo mladih ljubimcev na begu. Študijo so v preteklih desetletjih pogosto navajali kot prikaz, da smo ljudje nagnjeni k spontanemu pripisovanju cele vrste značilnosti (atribucij) že najbolj preprostim objektom, ki se samostojno gibljejo. Kaj vse šele pripišemo bolj kompleksnim dražljajem, ki imajo namesto stranic roke in noge, pa tudi svoj par oči in možganskih hemisfer?

Še preden človeku prvič sežemo v roko ali z njim spregovorimo, imamo že oblikovane sodbe o njegovem spolu, starosti, rasni in etnični pripadnosti, privlačnosti, družbenem statusu, pogosto tudi inteligentnosti, prijaznosti, sposobnosti, pripadnosti subkulturam ipd. Medtem ko so ocene starosti, spola in rase razmeroma točne, presojanje o psiholoških konstruktih ni trdno usidrano v resničnosti. Zanimivo pa je, da jih posamezniki na podoben način (napačno) ocenjujejo (npr. inteligentnost ali prijaznost)5. Znotraj socialne psihologije se je izoblikovalo področje socialne percepcije, ki obravnava prav procese oblikovanja vtisov o drugih ter celo vrsto pristranosti, ki jih spremljajo. V zadnjih dveh desetletjih pa se je socialna percepcija razvila tudi kot vplivna veja nevroznanosti, ki je z uporabo novih metod slikanja možganov in elektroencefalografije poglobila naš vpogled v kompleksno obdelavo socialnih dražljajev.

Nova spoznanja se kopičijo iz dneva v dan in nemogoče jih je povzeti v kratkem prispevku, zato ostanimo pri krogcu in trikotnikih. Navkljub desetletjem razvijanja novih paradigm je ta stara animacija še vedno aktualna in (v višji resoluciji) pogosto uporabljena pri spopadanju z raznolikimi raziskovalnimi problemi znotraj socialne percepcije. Prav preprostost likov je ena njenih prednosti – vse atribucije slonijo zgolj na gibanju objektov, ki ga lahko pospešimo, prevrtimo nazaj, razrežemo, zaustavimo. Opomni nas, kako neizmerno bogatejša in kompleksnejša je naša subjektivna percepcija sveta (ljubimca in napadalec, strah in jeza, beg in zasledovanje) od zunanje realnosti (trikotnika in krog).

Nekateri pa gibajočim likom ne pripišejo namer, čustev, želja. Izkazalo se je, da je pripisovanje človeških lastnosti in mentalnih stanj mnogo redkejše pri posameznikih z motnjami avtističnega spektra (MAS)6. Nadalje so paradigmo uporabili pri raziskovanju možganskih področij, ki bi lahko bila živčna podlaga percepcije socialnih interakcij (lateralni fuziformni girus, temporoparietalno stičišče, amigdala, posteriorni cingulatni korteks, temporalna pola in medialni prefrontalni korteks)7 ter poročali o zmanjšani aktivnosti pri posameznikih z MAS. Spet tretja veja raziskav, ki črpa iz študije Heiderja in Simmelove, se osredotoča na delovanje samega vidnega sistema; medtem, ko je tradicionalno veljalo, da gre pri določanju, ali je nekaj živo in ali ima lastne namene, za presojanje dražljajev na višjih ravneh obdelave, novejše študije nakazujejo, da je proces avtomatičen in impliciten ter kot tak umeščen v domeno vidne percepcije in ne kognicije8.

Antropomorfizem pa ni značilen zgolj za družabne geometrijske like; počlovečiti smo sposobni vse od vsakdanjih predmetov do abstraktnih pojmov (npr. »pravica ga je našla«). Tovrstno vživljanje pogosto vodi v boljše razumevanje sveta in predvidevanje dogodkov, včasih pa zgolj v iracionalno obnašanje, kot je prigovarjanje »neubogljivemu« računalniku. Torej, vid sam po sebi ni družaben; oklicati ga za takega pa je odpustna napaka, ki priča o izjemni prilagojenosti našega vidnega sistema za obdelavo socialnih informacij.

Po drugi strani pa – zakaj bi se vprašanja lotevali dobesedno, ko pa smo že zdavnaj pridobili fantastične zmožnosti abstraktnega mišljenja (filogenetsko pred približno 100 000 leti9, ontogenetsko pa okrog sedmega leta starosti10)? Če družabnost vida torej zapopademo z bolj metaforičnega zornega kota, je očitno, da se ne sprašujemo, ali vid redno prireja čajanke, temveč ali nam bogate vidne informacije lahko olajšajo komunikacijo, razumevanje drugih, vživljanje v njihovo kožo in medsebojno sodelovanje (da, da, da in da). Potemtakem vid je družaben čut in naloga socialne percepcije, da razišče mehanizme delovanja in živčno podlago teh kompleksnih procesov.

    ___
  1. Jay, M. (1994). Downcast Eyes: The Denigration of Vision in Twentieth-Century French Thought. Berkeley: University of California Press. 

  2. Gosar, D. (2014). Odmev nevroznanosti v družbi: Miti, metafore in zmote. eSinapsa, 2014(7). http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/2014-7/97/Odmev%20nevroznanosti%20v%20družbi:%20miti,%20metafore%20in%20zmote 

  3. Heider and Simmel (1944) animation. (2010, 26. julij). Pridobljeno 5. marca 2015, iz https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=VTNmLt7QX8E 

  4. Heider, F. in Simmel, M. (1944). An Experimental Study of Apparent Behavior. The American Journal of Psychology, 57(2), 243–259. 

  5. Bruce, V. in Young, A. (2011). Face perception. London: Psychology Press. 

  6. Klin, A. (2000). Attributing Social Meaning to Ambiguous Visual Stimuli in Higher-functioning Autism and Asperger Syndrome: The Social Attribution Task. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 41(7), 831–846. 

  7. Tavares, P., Lawrence, A. D. in Barnard, P. J. (2008). Paying Attention to Social Meaning: An fMRI Study. Cerebral Cortex, 18(8), 1876–1885. 

  8. Scholl, B. J. in Gao, T. (2013). Perceiving Animacy and Intentionality: Visual processing or higher-level judgment? V M. D. Rutherford in V. A. Kuhlmeier (ur.), Social perception: Detection and interpretation of animacy, agency, and intention (str. 197–230). Cambridge, MA: MIT Press. 

  9. Tattersall, I. (2008). An Evolutionary Framework for the Acquisition of Symbolic Cognition by Homo sapiens. Comparative Cognition & Behavior Reviews, 3, 99-114. 

  10. Piaget, J. (1952). The Origins of Intelligence in Children. New York: International Universities Press. 

Hana Hawlina
Filozofska fakulteta,
Univerza v Ljubljani