SiNAPSA, sobota, 25. november 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Moj učitelj, profesor Župančič (1916 - 2007)

Marjan Kordaš

Že večkrat sem opisal, kako sem profesorja Župančiča (AOŽ) spoznal, ga občasno obiskoval in moril z vprašanji iz nedoumljive medicine, ga povprašal, ali bi me “vzel v službo” ter “se mu javil” v oktobru 1959. Kot ta številka pove, je odtlej minilo že kar nekaj časa, pravzaprav je že zgodovina. In čeprav se je vsi učimo, se je nikoli ne moremo naučiti. Očitno zato, ker je nemogoče pričarati takratnega duha časa. Ko je bilo samoumevno, da je človek na vsaki stopnji življenja sprva vajenec, in da je le od njega odvisno, ali bo na tej stopnji obtičal ali ne…

Marjan KordašImel sem srečo, da sem v raziskovanje padel še v času, ko je raziskovalec moral poleg svojega področja poznati mnogo sorodnih disciplin za izdelavo raznih pripomočkov, ki jih je dandanes mogoče preprosto kupiti. Za raziskave v fiziologiji je tako npr. t. i. kimograf nepogrešljiva priprava. Kot mi je pripovedoval AOŽ, je prvega naredil naš Francl iz urnega mehanizma razdrte budilke ter topovske granate velikega kalibra.

Ko mi je AOŽ razkazal vse laboratorije in sem si izbral svojega, sem le še čakal, kako bom deloval kot vajenec. AOŽ pač ni bil kdorkoli; jasno mi je bilo, da so kaki poceni triki docela izključeni.

AOŽ mi je predlagal, da bi postavil laboratorij za elektrofiziologijo, kar sem seveda brez pomisleka sprejel. A dokler ni opreme - tako AOŽ - naj bi meril, koliko acetilholina se sprosti v motorični ploščici skeletne mišice. V ta namen bi bilo treba razviti kvantitativno metodo testiranja acetilholina na biološkem preparatu. Začel bi s srcem žabe, saj je znano, da se pod vplivom acetilholina zmanjša sila in frekvenca kontrakcij miokarda.

Se pravi, nekega popoldneva v začetku okrobra 1959 sva z AOŽ šla v steklopihaško delavnico, kjer mi je pokazal izdelavo steklene kanule. Nato nazaj v laboratorij ter demonstracija izdelave pisala. Nato anestezija žabe (namig, naj v knjižnici poiščem ustrezno knjigo in se poučim o nadrobnostih anatomije), žrtvovanje z dekapitacijo in uničenjem hrbtenjače, priprava operacijskega polja, kanulacija srca in montaža v vlažno kamrico, montaža pisala ter začetek registracije. Vrh tega: priprava Ringerjeve raztopine za dvoživke, priprava raztopin acetilholina, priprava raztopin antiholinesterazne snovi eserina, pribor, začetek dela.

Čeprav eksperimentator, je AOŽ globoko spoštoval življenje. Nekoč me je zalotil, da zaradi naglice žabe nisem pred žrtvovanjem anesteziral. Ostro me je pogledal in - prepričan ateist - vprašal: “Kako se pa boste pred Bogom zagovarjali, ko pa ste žabo dekapitirali brez anestezije?”

AOŽ je vsako stopnjo demonstriral samo enkrat.

AOŽ je vsako naročilo izrekel samo enkrat.

Če zadeva čez določen čas (ki je bil določen ad hoc) ni bila opravljena, se je AOŽ pojavil v laboratoriju in povprašal, kako je…

Se pravi, po tej kratki demonstraciji celotnega postopka sem se najprej zaprl v steklopihaško delavnico ter pripravil najprej bombo s kisikom, nato bombo s plinom. Naravnal gorilnik, preskusil točkovno in ploščno ogrevanje, pripravil nekaj cevi iz stekla Pyrex. Nato vadil mehčanje stekla; najbolj zaguljena je bila izdelava olive ter zataljevanje poševno odrezane odprtine. Pripravljene kanule sem na debelem koncu opremil s preluknjanim zamaškom iz gumija za montažo v vlažni kamrici. Pisalo sem naredil iz slamice, pečatnega voska in odpadnega filma. Približno sem ga uravnotežil z dvema koščkoma plastilina. Preparat utripajočega srca sem pripravil pozno popoldne in ga čez noč hranil v hladilniku. Naslednji dan okoli 7h zjutraj vse pripravil za poskus tako, da se je bitje srca zapisovalo na kimografu z osajenim trakom. AOŽ se je pojavil okoli 8.30h.

Ne spomnim se, da do te ure (jaz) ne bi bil pripravil vsega…

Obdobje, ko sem bil pri APŽ vajenec, je trajalo približno 10 let. V tem času me je AOŽ naučil, da

  • če je nujno nekaj storiti, je najbolje, tisto storiti takoj,
  • vzrok za morebitne napake najprej (po)iskati v sebi in
  • najbolje je zanesti se izključno na samega sebe.

Po vajeniški dobi pri AOŽ sta bili vajeniški dobi v Angliji in ZDA - po domače rečeno - prava otročarija.

Se pravi, ko je minilo prvih 10 let mojega bivanja kot vajenec, sem ugotovil, da je to nadvse praktično stanje. Pravzaprav ne stanje, temveč nenehno dogajanje, v katerem človek nima prav nobenih težav ne z disciplino ne z morebitno nadutostjo.

Zdi se mi, da je bilo proti koncu prejšnjega tisočletja (natančno tako!), ko je AOŽ na neki pojedinski zabavi izjavil, da se bo odtlej z vsemi navzočimi tikal. Medtem ko je bilo (meni) samoumevno, da me je tikal, pa mi obratno nikakor ni šlo; v pogovorih na štiri oči z AOŽ sem začel uporabljati umetelne stavčne konstrukcije, da mi ni ne bi bilo treba uporabljati 2. osebe ednine.

A to je že druga zgodba. Morda celo več zgodb, kako preseči (transcendirati) ne le meje med ljudmi, temveč predvsem meje znotraj sebe. Kako se vajenec znebi pokorščine, za vse svoje življenje pa ohrani ponižnost do nedojemljivega …

akad. prof. dr. Marjan Kordaš
Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani