SiNAPSA, sobota, 27. maj 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

SiNAPSA skozi čas

Prvi podvig – Memos ’04, mednarodna poletna šola o kognitivni nevroznanosti delovnega spomina

Mara Bresjanac

SiNAPSA, slovensko društvo za nevroznanost, je danes, po osmih letih od svojega rojstva, stična točka mnogih zgodb in torišče bogatega dogajanja, ki povezuje raziskovalce različnih znanstvenih panog, klinične strokovnjake, bolnike in njihove svojce ter množico radovednih ljudi vseh generacij okoli predmeta skupnega zanimanja - živčevja in možganov. Zgodba o spočetju SINAPSE je dragocena, saj razkriva, da je za uspeh mnogih projektov poleg vizije in vztrajnosti njihovih snovalcev ključnega pomena tudi trenutno stanje razmer v okolju, kjer se projekti udejanjajo. Zato se SiNAPSA ni rodila ob prvem poskusu leta 1996, ko sva z Zvezdanom Pirtoškom njenemu zametku nadela bombastično ime - Slovenian Clinical and Experimental Neuroscience Alliance, SCENA, in jo registrirala v ekspertni mreži Evropskih centrov za popravljanje okvar živčevja in nevrotransplantacijo (NECTAR). Zato je trajalo še 7 let, da je pobuda za slovensko društvo za nevroznanost vzburila sinapse v mnogih glavah, ki so se povezale v novem društvu in mu v duhu želje po komunikaciji nadele ime – SiNAPSA1

Mara BresjanacA o podrobnostih tega dogajanja raje kdaj drugič … recimo ob “rojstnem dnevu”, 27. maja, ko smo leta 2003 Mojca Kržan, Grega Repovš in jaz odšli k notarju in društvo tudi uradno registrirali. 

Tokrat bi se, glede na čas izida druge številke eSinapse, raje spomnila tega, kar se je dogajalo ob istem času pred osmimi leti, ko smo se v SiNAPSI srečali s prvim izzivom.

Julija 2003 je SiNAPSA postala redna članica mednarodne organizacije za raziskovanje možganov (angl. International Brain Research Organisation), IBRO. Vloga za članstvo, ki smo jo sočasno oddali na Evropsko zvezo nevroznanstvenih organizacij (angl. Federation of European Neuroscience Organisations), FENS, je potrebovala več časa, da so jo pretehtali. Uradno so nas potrdili šele na sestanku skupščine FENS v Budimpešti, decembra 2003.  

Zato sem bila iskreno začudena, ko je neposredno po sprejetju v IBRO julija 2003 na moj elektronski naslov prišlo pismo Sigismunda Hucka (najino izmenjavo informacij si lahko ogledate tukaj), tedaj vodje odbora za poletne šole pri IBRO. Gospoda nisem poznala niti po imenu, toda Sigi, kot se je podpisal, je v pismu predlagal, da v Sloveniji organiziramo poletno šolo na nevroznanstveno temo po lastni želji. Denar zanjo naj bi nam dala oba evropska področna odbora IBRO (zahodno in vzhodnoevropski) in morda celo FENS. Sigi je napisal, da se je o teh rečeh laže pogovarjati po telefonu, zato naj ga kar pokličem v službo ali pa domov. 

Sigijevo pismo mi je zaprlo sapo … Le dva meseca prej, maja istega leta, sem namreč kot najmlajša izvoljena članica vzhodnoevropskega odbora IBRO (CEERC) na sestanku tega odbora, kjer smo ocenjevali predloge za poletne in zimske nevroznanstvene šole, nekoliko plaho vprašala, če bomo že takoj, ko SiNAPSA postane polnopravna članica IBRO, tudi v Sloveniji lahko organizirali kakšno poletno šolo s pomočjo sredstev IBRO. Predsedujoči odboru, Tamas Freund, me je odbil smeje: “Ah, daj no! Kaj pa Slovenija lahko ponudi nevroznanosti?” Pordela od jeze sem - ko se je odobravajoči smeh ostalih, izkjučno moških članov odbora polegel - odvrnila, da vsem prisotnim zagotavljam, da bomo v primeru kandidature ponudili kakovosten predlog, ki se bo zlahka kosal s tistimi, ki smo jih ravnokar ocenjevali. Leszek Kaczmarek, predsednik Poljskega društva za nevroznanost, ki me je leto poprej na njegovo pobudo imenovalo za članico CEERC IBRO, se je zakrohotal in rekel: “Tamas, rekel sem ti, da je borka! Ne boš zlahka opravil z njo!”

Telefonski pogovor s Sigijem je razkril, da si pri IBRO prizadevajo povezati nevroznanstvene potenciale vzhodne in zahodne evrope v izobraževanju in raziskovanju in da po mnenju vodstva IBRO Slovenija s svojim novorojenim društvom v tem dogajanju lahko predstavlja dragoceno vozlišče. Če smo sposobni pripraviti kakovostno vlogo za poletno šolo in jo oddati do roka v septembru 2003, jo bodo z veseljem vzeli pod drobnogled. Sigi je dejal, da mu je Tamas Freund rekel, da je “govoril o tem z menoj in misli, da bi nam lahko uspelo”.

Sijajno! Toda … kakšna naj bo tema poletne šole? Naj bi bila vroča, da z aktualnostjo prepriča ocenjevalce pri IBRO, in obenem relevantna za slovenske raziskovalce. Čeprav sem bila sama močno zainteresirana za dve področji raziskav – restorativno nevrologijo (popravljanje okvar živčevja) ter prionske bolezni – sem vedela, da ne prideta v poštev, saj bi bilo videti, da skozi novoustanovljeno društvo strežem le sebi. Iz podobnega razloga se mi je zdelo bolje, da teme ne iščem v raziskovalnem dogajanju znotraj ustanove, v kateri sem zaposlena, Inštitutu za patološko fiziologijo, ki je bil že desetletja mednarodno uveljavljen center nevrobioloških raziskav. Če naj SiNAPSA zares zaživi, je bilo nujno zagotoviti, da poletna šola pokrije interese drugih, še neuveljavljenih raziskovalcev v slovenski nevroznanosti. A katerih?

Povabila sem Zvezdana Pirtoška na “sladoled s pogovorom” v Štorkljo in ga vprašala za mnenje. Bil je vesel mojega razmišljanja in rekel, da je sam najprej pomislil na skupino mlajših raziskovalcev, ki jih zanima kognitivna nevroznanost. Omenil je Grega Repovša, Blaža Koritnika in Jureta Bona in rekel, da je prepričan, da je interesentov več in da bi poletna šola z vrhunskimi raziskovalci-učitelji lahko dala dragocen zagon celi generaciji mladih na tem področju raziskav v Sloveniji.

Ostalo, kot pravi priljubljeni rek, je zgodovina …

Z Gregom in Zvezdanom smo dorekli temo (Kognitivna nevroznanost delovnega spomina) in začetni nabor želenih učiteljev. Streljali smo visoko in povabili avtorja modela “delovnega spomina”, Alana Baddeleya. Baddeley se je sprva prijazno pisno zahvalil za povabilo in ga zavrnil, češ da mu ne ustreza čas poletne šole, ki smo jo načrtovali za avgust 2004. Zbrala sem pogum in ga poklicala po telefonu. Pojasnila sem mu, da naš projekt stoji ali pade glede na njegovo odločitev za sodelovanje in zato ne bomo zmogli brez njega … ter da lahko izbere čas, ki bi mu najbolj ustrezal. Govorila sva dolgo, vse manj je ugovarjal, vse več spraševal in pritrjeval ter na koncu “klonil”. Ko smo zagotovili Baddeleya, so ostali vabljeni učitelji bolj ali manj le še potrjevali svojo pripravljenost za sodelovanje.

Oblikovali smo odličen program in z njim pritegnili študente iz cele Evrope in celo iz ZDA ter uspeli pridobiti tako sredstva IBRO kot tudi FENS. Na podlagi dobre izkušnje z našo poletno šolo, sta ti dve organizaciji ustanovili skupni program evropskih nevroznanstvenih šol (PENS, sedaj spet IBRO – FENS program) in odtlej večino evropskih šol financirata skupaj.

Na poletni šoli Memos ’04, ki smo jo izpeljali julija 2004, le slabo leto po Sigijevem pismu, je kot učitelj slovensko nevroznanost predstavljal Grega Repovš, med odlične študente pa sta se uvrstila Blaž Koritnik in Jure Bon.

Avgusta 2003 sva z Gregom govorila o možnosti, da bi vrhunske znanstvenike, učitelje na poletni šoli Memos ’04 še malo bolje “izrabili”. Grega je želel njihove pregledne prispevke zbrati in objaviti, da bi jih poleg študentov te šole dosegli tudi drugi. Razmišljal je, katero od slovenskih strokovnih občil bi bilo primerno za ta namen, jaz pa sem menila, da z zbirko prispevkov pričakovane kakovosti lahko dosežemo tudi uveljavljeno mednarodno slovstvo. Pisala sem Davidu Amaralu, uredniku revije Neuroscience, in vprašala, če so zainteresirani za izdajo tematske številke posvečene temi poletne šole. David je menil, da je predlog zanimiv in ga priporočil uredništvu. Tematska številka je bila nekaj mesecev po izidu leta 2006 med najbolj citiranimi v svoji zvrsti. Med najpogosteje navajanimi prispevki te številke je pregledni članek Repovša in Baddeleja o večdelnem modelu delovnega spomina. Alan Baddeley se danes Memosa spominja tako:

I have many happy memories of Slovenia and the summer school, the beautiful scenery, my first earthquake (very mild and initially blamed by my wife Hilary on my fidgeting!) and of course the wonderful students. I’m delighted, but not surprised, to hear that so many of them are doing well. In my own case, the meeting led to an ongoing collaboration with Laura Pieroni and her supervisor and a joint review paper with Grega Repovs. It’s good to hear that you also look back on the meeting with pleasure, and that cognitive science goes from strength to strength in Slovenia.
Best wishes for the future,
Alan Baddeley

Eva Feredoes, ena izmed udeleženk, ki se letos s predavanjem na konferenci SNC’11 vrača v Slovenijo, pa je o šoli povedala:

I was a final year PhD. student all the way from Australia when I attended the summer school and it really inspired and motivated me in so many ways. We got to not only meet, but to interact and hang out with my “science celebrities”- high-level researchers whose papers shaped the way I thought (and still think) about working memory. Plus all the other students from different countries and backgrounds to work (and go rafting!) with..I remember it was hard work but lots of fun too and I wish I was still a student so I could do something like this again!
Eva

Pol leta po Memos-u ’04 se je Grega pridružil timu raziskovalcev, učiteljev s poletne šole, Deanne Barch in Todda Braverja na Washingtonski univerzi v St. Louisu, ZDA. Oba je spoznal na poletni šoli. Danes, tri leta po vrnitvi iz ZDA, se v Ljubljani okoli Grega kar tare mladih, ki jih zanima kognitivna nevroznanost. Z Zvezdanom, Blažem in Juretom sodeluje v številnih projektih, ostaja pa tudi tesno povezan s sodelavci na več univerzah in raziskovalnih centrih v ZDA.

Sedem let po Memos-u ’04, v juliju 2011, SiNAPSA v sodelovanju s Hrvaškim nevroznanstvenim društvom in kolegi iz Trsta pospešeno pripravlja svojo 4. mednarodno nevroznanstveno konferenco SNC’11, ki jo je FENS proglasil za osrednje evropsko nevroznanstveno srečanje leta. Poleg FENS je sredstva za SNC’11 prispeval tudi IBRO, ki je tudi pokrovitelj simpozija, v katerem nastopajo trije nekdanji tečajniki poletne šole Memos ’04. SNC’11 je uvrščena v 1. kategorijo raziskovalnih sestankov pri ARRS, podprli pa jo bodo tudi številni sponzorji in razstavljalci.

Mislim, da smo kar dobro zastavili …

    ___
  1. SiNAPSA je ime, ki poleg očitnega simbolnega pomena besede, ki opisuje komunikacijski stik med dvema celicama, od katerih je vsaj ena živčna, skriva tudi okrajšavo angleškega imena društva: Slovenian Neuroscience Association. Za zamisel o imenu in za priljubljeni simbol SiNAPSE – omožganjeno podobo Slovenije – sta zaslužna dva mlada oblikovalca iz Studia Marketing.