SiNAPSA, sobota, 27. maj 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Razmišljanje ob knjigi Gregorja Tomca:

David B. Vodušek

V okviru srečanj Sinapse me je predsednica1 nagovorila, da bi napisal recenzijo pričujoče knjige. Pristal sem iz več razlogov. Prvič, ker mi je bila všeč njena ideja, da bi na spletnih straneh Sinapse objavljali razne “aktualne tekste” o dogajanjih, publikacijah … in s tem vzpodbujali razprave o nevroznanosti. Drugič, in predvsem, ker sem za knjigo že vedel in sem bil radoveden, kaj pravzaprav avtor sociolog piše o možganih. Vedel sem tudi, da je o tem pisal že prej, pa njegovih tekstov nisem poznal, zaradi česar sem imel nekoliko slabo vest. Zdi se mi nekakšna “dolžnost”, da poznam slovenska prizadevanja na področju, ki je tudi moje.

David B. VodušekIn nato mi je predsednica priskrbela knjigo…

Metoda

Knjigo sem vzel v roke, malo prebral in odložil. To se je nato še večkrat ponovilo. Nato sem o zadevi premišljeval, večkrat po malem. Nato sem o tem začel delati zapis, ki sem ga večkrat spremenil. Zapisu ne morem reči recenzija, ker knjige nisem v celoti prebral. Zapis vsebuje nekatere moje misli ob knjigi in nekatere pomisleke. Morda bo to koga spodbudilo, da bo želel o knjigi napisati kaj s svojega stališča. Ker nisem v celoti izpolnil svoje dolžnosti, da bi naredil recenzijo, sem knjigo vrnil predsednici, kjer čaka na naslednjega bralca, ki je pripravljen kaj o njej napisati za Sinapso.

Opis knjige

Zunanjost knjige je dopadljiva, s svetlečim barvnim ovitkom. Slika je od Hieronimusa Boscha, priložnosti primerna: možakar s starinskim skalpelom v desnici stoje odpira glavo sedečemu možakarju, ki presenetljivo mirno sedi na stolu. Ob njem je menih z vrčem, iz katerega je morda dal sedečemu možakarju nekaj “anestezije”. Zraven je sloneča, ne posebej privlačna ženska, ki ima na glavi lepo knjigo, vezano v trde rdeče platnice. Zakaj knjige nima na mizi, na kateri sloni, ni jasno, očitno z njo nima povsem neposrednih namenov. Kot zvemo iz knjige je naslov slike “Ekstrakcija kamna norosti”. Glede na to, da ima zdravnik na glavi velik lijak, se mi takoj porodi asociacija, da bi s tem priročnim (oz. naglavnim) lijakom (Tomc bi morda rekel “trihterjem”) zdravnik po ekstrakciji kamna norosti možaku noter v glavo vlil modrost. To modrost ima morda v lončenem vrču, ki ga ima pripetega za pas.

Mentalna Mašina - naslovnica

Te misli so mi zares rojile po glavi, ko sem sliko gledal. Hieronimusa Boscha imam rad, njegove slike me spravljajo v razmišljanje in v dobro voljo. Formalno v umetnostni zgodovini nisem izobražen, sem pa ljubitelj in imam obilico fragmentov znanja. Doslej o slikah oziroma o njih pomenu še nisem pisal; pri poplavi vseh mogočih pisanj dvomim, da bi bilo moje poljudno ljubiteljsko razmišljanje o umetnostni zgodovini relevantno, verjetno pa tudi ne bi našlo mnogo bralcev. Ta moj zapis o sliki ni na začetku kritike knjige slučajno, je ilustracija, kaj je po moje s knjigo narobe. Zdi se mi, da Tomc na podoben način ljubiteljsko piše o mnogih sklopih znanja, za katera se zdi, da Tomc “ni na domačem terenu”; s takim načinom vsaj mene ni pritegnil. Pa ne da bi pisca kot sociologa a priori diskvalificiral. Mnogi tuji (pa tudi posamezni domači) pisci brez pedigreja študija nevroznanosti (npr. filozofi) so se močno poglobili v materijo in napisali tekste, ki glede navedenih dejstev povsem vzdržijo.

Kar bi še o “zunanjosti” knjige navedel, je jezik: Mentalna mašina – Možgani kot organski motor na duševni pogon. Temu jeziku bi rekel kombinacija žargona in želje po dopadljivosti. Slogan: “Možgani – organski motor na duševni pogon” mogoče v prvem trenutku zveni smiselno, ampak – kaj pravzaprav pomeni? Razpravljanje o tem je brezpredmetno, ampak mene kvečjemu asociira na dualizem. O dualizmu je vsekakor možno pisati, problem je le, da se avtor zelo trdo postavlja na materialistična tla in zato je vsaka takšna dualistična asociacija neustrezna. (Žargonski jezik se nadaljuje tudi v samem tekstu, čeprav večinoma na drugačen način kot v naslovnici. Avtor ima svoj stil – uporablja svoj jezik, ki se ga sčasoma navadiš, bi ga pa ocenil kot težje pristopnega za nekoga, ki nima ustrezne predizobrazbe na različnih področjih. Kot primer takšnega “intelektualističnega” žargona bi naključno navedel poved s strani 328: “Zaznavnih prepričanj ne vzpostavljamo v nebudnih stanjih (odtod denimo enigmatičnost sanj), v primeru porušenega ravnotežja med bottom up in top down procesiranjem pa se popačijo…”. Toliko o avtorjevem žargonu.)

Navodilo za branje knjige

Bralcu svetujem, da se najprej loti slovarja pojmov na koncu knjige. Ne samo zato, da bo spoznal nekatere pojme, ki jih avtor v knjigi uporablja, in da bo razumel, kaj avtor z njimi misli, ampak predvsem tudi zato, da se bo na podlagi krajših tekstov seznanil z načinom avtorjevega razmišljanja in z njegovim stilom. (Lahkoten primer za okus – “Skupina: populacija oseb, ki na nekem področju kognitivne energijske izmenjave vzpostavi in nato ohranja predvidljive interakcije.”)

Drugega kratkega teksta na koncu knjige (o možganih), ki bi naj pomagal razumevanju teksta nekomu, ki nima dovolj znanja o možganih, ne morem priporočiti. Preveč meša različne vsebine in vsebuje tudi nekaj nerodnosti. Hrbtenjačo predstavlja kot “najstarejši predel možganov”. Glede na tekst, ki sledi, je verjetno mišljena podaljšana hrbtenjača (oziroma morda kar možgansko deblo).

Nekaj o glavnem tekstu

Knjiga se začne z uvodom, ki začne svetopisemsko. Stvari namreč začne razlagati z jezikom (“besedo”). Avtor postavi trditev, da vsi jeziki odražajo razlikovanje energijskega in materialnega vidika sveta (kar je po njegovem objektivna danost in zato je takšno razlikovanje smiselno, jezik pa se je pač “smiselno razvil zaradi učinkovitega delovanja.”

V tem duhu avtor naprej razvija misel, da je na tem svetu vse bodisi energija bodisi materija (po besedah avtorja: gre za “eno z drugim”). V razmeroma zamotanem zapisu o tem, kaj razume pod materialnim in energijskim aspektom, pride do formulacije, da predstavlja duševnost energijsko, možgani pa materialno raven enega in istega v vzajemni interakciji oblikovanega pojava/dogodka. Zraven navrže še duhovnost, ki jo menda nekateri ločijo od duševnosti, o čemer pa avtor glede na način, kako se o tem izrazi, da vedeti, da duhovnosti posebej ne ceni.

Avtorjevo podpoglavje o “temeljnih lastnostih sveta” iz prvega sklopa (I. Narava sveta), sem kot celoto razumel v smislu “uvoda” v nadaljnja razmišljanja. Uvod vzpostavi avtorjev jezik in avtorjevo razumevanje sveta kot celote: “Energijsko materialni svet sestavljajo ena in ista dogajanja (anorganski, organski in socialni svet ter fizikalne, biološke in kognitivne energije) v neprestani nestabilni interakciji, v kateri se občasno vzpostavljajo nove emergentne ravni. …Svet lahko opazujemo bolj kot pojav ali (bolj kot) dogodek”. V zvezi z možgani pa reče, da je “…možgane možno legitimno opazovati na anorganski ravni fizikalnih energij, gensko-proteinski ravni bioloških energij, toda emergentna raven, ki jih dela specifične in ki generira nove oblike delovanja, je raven nezavedne in zavestne kognitivne energijske organizacije možganov (duševnosti) na ravni posameznih bitij in kulturnega ozadja skupnosti, kjer se v vzajemnih interakcijah vzpostavljajo in ohranjajo socialna razmerja.” Postavlja tudi definicijo človeka: “Svet sestavljajo različne oblike energijske materije in pripadajoče emergentne oblike normalnih stanj. Ena od teh emergentnih oblik smo tudi ljudje.”

Naslednji sklop avtor poimenuje “Kognitivna energija”, naslednjega “Energijska materija biti” (kjer govori o spolnem obnašanju, spanju in sanjah); nato govori še o umetniškem ustvarjanju, moralnem doživljanju, znanstvenem doživljanju, naravi socialnega sveta in zaključi s sklopom o novi znanosti.

V tekstu je nanizanih vrsta izrazito strokovnih trditev z zelo različnih področij znanja. Med tistimi z mojega področja je vrsta napak, ki so morda lapsusi oziroma tipkarske zmote (superkiazmatičnih namesto suprakiazmalnih jeder), so pa nekatere zavajajoče. Nekatere trditve, ki so zgolj hipotetične (oziroma ene od več možnih) so npr. opredeljene tako, kot bi bile že dokazane.

Kot primer pretirano suverenega navajanja razlage naravnih pojavov navajam primer budnosti in spanja, kjer – ne glede na to, da funkcija spanja še vedno ni povsem razjasnjena – le-to reducira na shranjevanje spominskih reprezentacij. Med spanjem bi se naj torej učili, saj po eni strani shranjujemo v spomin, po drugi strani pa vse nekoristno pozabimo. Tako zanj deprivacija spanja na eni strani pomeni neshranjanje v spomin (kar vodi v izgubljanje stika z realnostjo) in na drugi strani odsotnost odstranjevanja nepotrebnih reprezentacij (katerih kopičenje vodi do halucinacij). Skladno s takšnim premalo kritičnim zapisom nato ponudi tudi razumevanje duševne bolezni kot preprosto “porušeno razmerje med budnimi in nebudnimi duševnimi stanji”.

Komentar

Na podlagi zgoraj opisane metode sem prišel do rezultatov (vtisov), ki sem jih na kratko ilustriral. Zdi se, da ima avtor ambicijo renesančne osebnosti (namreč, da bi imel in sintetiziral vsa znanja in veščine in razložil vse, kar je). Tak projekt je v 21. stoletju zelo težak, v kakršnikoli poglobljeni obliki verjetno za posameznika nemogoč. Ne samo s tem, da se je knjige lotil, ampak tudi z dikcijo v knjigi nam daje razumeti, da meni, da je zadevo zmogel; to nam daje o njem vtis premajhne kritičnosti. S tem nikakor ne želim reči, da se ne da napisati zanimive knjige, ki sintetizira znanja z različnih, tudi zelo različnih področij in tudi v posameznostih zdrži kritiko strokovnjakov (berite Denneta).

Seveda se je možno z avtorjem v marsičem strinjati. Marsikaj, kar navaja, je zanimivo, marsikakšne povezave so domislene in duhovite … Kot resno delo pa me knjiga ni niti zapeljala, še manj prepričala in je zato tudi nisem v celoti prebral.

    ___
  1. To je bilo davnega leta 2007, predsednica in duša Sinapse je bila Maja Bresjanac. Do spletnih objav potem ni prišlo, tako je tudi moj “vabljeni” tekst obležal v elektronskih vicah do smučarskih počitnic 2011, ko mi ga je Maja poslala z novico, da sedaj pa “Sinapsino glasilo” bo…. Je zapis še zanimiv?
     
    Recimo, da sta tako Tomčeva knjiga kot moj odmev nanjo dokument časa, ki je za nami. Zdi se mi, da je bilo v tistih časih več laičnih navdušencev, ki so “čutili klic”, da formulirajo svoja razmišljanja in celostne hipoteze o možganih v obliki zelo teoretičnih vizij. Izhodiščno znanje se je zdelo še pregledno, implikacije izsledkov novih metod so kar vabile k prelomu dotedanjega molka o materialnem substratu duševnosti. Odpiral se je lepi novi svet poznavanja človeka skozi znanja o možganih. Iz vseh logov so hiteli misleci prevrednotiti dotedanje paradigme v luči obetajoče se demistifikacije vsega duševnega. Geslo dobe je postajalo: Razumeti možgane pomeni razumeti svet.
     
    Ta pionirska faza je minila. Na novo paradigmo se je laična javnost že navadila. Novi izsledki prihajajo po logaritmični krivulji in postajajo nepregledni že za strokovnjaka. Za obdobjem vizije je tu obdobje trdega zbiranja podatkov; nizanje teoretičnih konstruktov je zamenjalo disciplinirano preverjanje hipotez.
     
    Vmes je tudi zrasla nova generacija slovenskih nevroznanstvenikov; raziskave s funkcionalnim slikanjem so na dnevnem redu tudi v Ljubljani. Morda bo iz njih izšel kdo, ki bo ponudil tudi nov – originalen – slovenski “pregleden” tekst o možganih in duševnosti. Naj bo torej pozabljena (?) Tomčeva knjiga izziv za nove razmisleke o fascinantni temi! 

prof. dr. David B. Vodušek
Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center, Ljubljana