SiNAPSA, sreda, 13. december 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Klinično psihološka obravnava pacientov po možganski kapi in podpora pri vračanju na delovno mesto

Barbara Starovasnik Žagavec

Področje klinične psihologije vključuje znanost, teorijo in prakso, da bi razumeli, predvideli in ublažili neprilagojenost, nezmožnost in težave ljudi po možganski kapi ter predstavili njihovo sposobnost uravnavanja in prilagajanja ter njihov osebni razvoj.

Barbara Starovasnik Žagavec Klinična nevropsihologija je aplikativna veda, ki združuje znanja klinične psihologije, nevrologije, psihopatologije in spoznanja nevroznanosti ter si prizadeva čim bolj objektivno pojasniti odnos med možganskimi okvarami ali boleznimi in funkcioniranjem posameznika. Na podlagi nevropsihološke in klinične psihološke ocene v rehabilitacijskih programih lahko učinkovito spremljamo posameznikov proces okrevanja in napredka ter objektivno spremljamo in spreminjamo terapevtsko obravnavo.

Kognitivne, natančneje nevropsihološke posledice bolezni se v akutnem obdobju po možganski kapi pojavljajo pri skoraj dvaindevetdesetih odstotkih bolnikov, vsaj trideset odstotkov jih, po nekaterih študijah, v naslednjem letu razvije demenco vaskularnega tipa. Do šestdeset odstotkov bolnikov po možganski kapi občuti bolj ali manj izrazite kognitivne motnje (težave v kratkoročnem pomnjenju, načrtovanju in izvrševanju aktivnosti, vidno-prostorske motnje, govorno-jezikovne motnje) in opazne posledice v vedenju še dolgo po nastanku bolezni, to je v kronični fazi okrevanja.

Prvenstvena naloga kliničnega psihologa v obravnavi po možganski kapi je vzpostaviti kvaliteten stik s pacientom in z njegovimi svojci ali skrbniki. Kasneje nastopi faza ocenjevanja potencialov za ustrezno celostno rehabilitacijo (pomoč ostalim članom tima v rehabilitaciji) ter pojasnjevanje omejitev, zaradi katerih bo napredovanje okrevanja počasnejše in drugačno od pričakovanj bolnika ali njegove družine.

Obseg in narava klinično-psihološke pomoči se spreminjata glede na bolnikove trenutne zmožnosti in aktualne stiske. Pravo razsežnost bolezni bolnik pogosto spozna šele po zaključenem zdravljenju in vrnitvi v domače okolje. Zato ima klinično-psihološka obravnava pogosto vlogo »mostu«, kjer pomagamo bolniku premagati težave na prehodu iz bolnišnice v domače okolje. Depresija, ki je pogosta nezaželjena spremljevalka pacienta po možganski kapi, mora biti kmalu prepoznana in ustrezno zdravljena. Del terapevtske pomoči pri obravnavi depresije po možganski kapi lahko ponudi tudi ustrezno izobražen klinični psiholog. Znanja, ki so potrebna za tovrstno obravnavo, so specifična, običajno pa izhajajo iz modela vedenjsko-kognitivnih terapij, ki so tudi daleč najbolj dokazane za terapevtske obravnave na področju zdravljenja duševnih motenj, nevroloških bolezni itd.

Posebno mesto v obravnavi bolnikov zasedajo mladi posamezniki po možganski kapi. Približno deset odstotkov je bolnikov, pri katerih lahko govorimo o »ugodnem« izidu bolezni, ko je tri mesece po možganski kapi število motoričnih in govorno-jezikovnih posledic minimalno in ostaja zmožnost gibanja praktično skoraj enaka kot pred boleznijo. Te bolnike kasneje v zdravstvenem sistemu obravnavamo kot dobro rehabilitirane in pričakujemo, da se bodo vrnili v običajno funkcioniranje na družinskem, socialnem in profesionalnem področju že kmalu po nastanku bolezni. Najpogosteje poročajo o motnjah koncentracije in kratkoročnega pomnjenja ter o utrudljivosti. Najbolj pogosta in izrazita kognitivna sprememba po možganski kapi je okvarjen pozornostni sistem. Ker je vključen praktično v vse nivoje miselnega udejanjanja posameznika (pri pomnjenju, učenju, organizaciji v prostoru, izvajanju aktivnosti, jeziku …), motnja v njegovem delovanju pomembno zmanjšuje ali omejuje funkcionalnost bolnika na mnogih življenjskih področjih, še posebej na poklicnem oziroma profesionalnem, kadar gre za delovno še aktivnega in mlajšega posameznika.

Ustrezna veja pomoči za omenjeni sistem je metoda kognitivne rehabilitacije. V preglednih študijah različnih načinov kognitivne rehabilitacije ugotavljajo, da je rezultat treninga pozornosti prenosljiv in najboljši takrat, ko urimo višje nivoje pozornosti, torej selektivno in deljeno raven pozornostnega sistema. S težjimi nalogami, ki od posameznika zahtevajo večjo rabo različnih miselnih strategij, namreč spodbujamo moč kompenzatornih mehanizmov, ki jih nato posameznik lahko prenese v dnevno funkcioniranje oziroma zahteve, s katerimi se srečuje.

Kognitivna rehabilitacija pozornosti je v svetu običajni del vsake celostne rehabilitacije po možganski kapi in največkrat pomeni ključni del v mozaiku dolgotrajne klinično-psihološke podpore pri vračanju bolnikov v običajno življenjsko okolje. Posebej primerna je za učenje novih strategij (kadar je to mogoče) pri ciljanem vračanju v delovni proces.

Med nami živi veliko ljudi, ki so preboleli možgansko kap, mnoge celo dnevno srečujemo, ne da bi za to sploh vedeli. Ob srečanjih z ljudmi, ki so jim posledice možganske kapi trajno spremenile življenje, pogosto opazimo presenetljivo veliko življenjske energije. Taki ljudje znajo namreč prepoznati lepe trenutke in srečo ter cenijo življenje. Vsako srečanje z bolnikom po možganski kapi zato odpira možnost za »srečanje človeka s človekom«, s tem pa dobimo priložnost vpogleda v neko drugo dimenzijo življenja.

Dr. Barbara Starovasnik Žagavec, univ.dipl.psih., specialistka klinične psihologije, VKT-terapevtka
Oddelek za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi,
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS-SOČA