SiNAPSA, petek, 21. julij 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Kognitivne in čustvene spremembe po možganski kapi in njihova rehabilitacija

Alenka Sever

Možganska kap povzroča fokalne ali multifokalne prizadetosti duševnih sposobnosti. Hoffman1 ugotavlja enega ali več kognitivnih deficitov pri 63,5 % ojasnjenih bolnikov po možganski kapi. Najpogostejše so afazije (25,2 %), apraksije (14,5 %), mnestične motnje (11,6 %), deficit izvršitvenih sposobnosti je bil prisoten pri 9,2 % bolnikov, druge kategorije kognitivnih deficitov pa predstavljajo 3 %. 22,5 % bolnikov je po možganski kapi razvilo kognitivne deficite brez nevroloških deficitov (motoričnih, senzornih ali vizualnih)1. Klinična slika prizadetih mentalnih sistemov pa je odvisna od lokalizacije, obsežnosti možganske kapi, medtem ko glede nevropsihološke prizadetosti ni razlik med mlajšimi in starejšimi bolniki.

Ne obolevajo samo starejši ljudje, ampak tudi mlajši, še v produktivnem obdobju. Zato je nujno potrebna nevropsihološka rehabilitacija, ki pomembno prispeva k ohranjanju delazmožnosti, študijskih možnosti, kvalitete življenja in bistveno prispeva k samostojnosti pri urejanju pomembnih življenjskih vprašanj. Zato je dovolj zgodnja, sistematizirana in dovolj dolgotrajna in znanstveno utemeljena nevropsihološka rehabilitacija bistvenega pomena.2

Izjemnega pomena je tudi dejstvo, da je za osebe s primarnim slovenskim jezikom možna rehabilitacija mentalnih sistemov, komunikacije in govora samo v slovenskem jeziku, torej na tleh Slovenije.

Kaj je nevropsihološka rehabilitacija? Nevropsihološka rehabilitacija je sistematizirana in znanstveno podprta ter holistična aplikacija psiholoških postopkov, s katerimi izboljšujemo kognitivne deficite in spremembe v čustvovanju in vedenju, ki so posledica možganske kapi 3 4. Torej je uspešna le, če je proces planiran ob določenih in individualiziranih dolgoročnih in kratkoročnih ciljih, ki pa morajo biti realno postavljeni in izvedljivi ob ustreznem naporu bolnika. Izhodišče nevropsihološkega rehabilitacijskega načrta je vedno nevropsihološka ocena kognitivnih, izvršilnih sposobnosti, kot tudi čustvovanja ob upoštevanju premorbidne osebnostne strukture. V procesu določanja rehabilitacijskih ciljev vedno sodelujejo bolnik, njegove psihološke relevantne osebe in ostale člane tima. Z rehabilitacijo hospitaliziranih bolnikov naj bi začenjali že v času hospitalizacije, v akutni fazi, nato nadaljevali v subakutni in kronični fazi, ki pa večinoma poteka ambulantno.

S samim procesom rehabilitacije se prepleta tudi proces sprejemanja bolezni, kar je potrebno upoštevati in v proces implementirati psihoterapevtske intervencije. Primerne so tehnike kognitivno vedenjske terapije, za kar pa mora biti terapevt ustrezno izobražen.

    ___
  1. Hoffman,M: Higher cortical function deficits after stroke:An analysis of 1,000 patients from s dedicated cognitive stroke registry, Neurorehabilitation and Neural. Repair, Vol. 15, No.2, 113.127 , 2001 

  2. Coma stimulation in TBI: Response categories/scales and patterns of arousal, http://calder.med.miami.edu/pointis/tbifam/coma3.html 

  3. Sohlberg,McK.M., Mateer, C.M: Cognitive rehabilitaion, (2001),The Guloford Press, New York 

  4. Sohlberg,McK.M., Turkstra, L.S: Optimazing cognitive rehabilitation, (2011) The Guilford Press, New York 

dr. Alenka Sever,
univ. dipl. psih., spec. klin. psih.