SiNAPSA, sreda, 28. junij 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Možgani v mreži navezanosti, ki nas zaznamuje

Barbara Horvat

Navezanost je čustvena vez med objekti z namenom vzpostaviti občutek varnosti in zaščite. Prototip navezanosti ponazarja odnos med materjo in dojenčkom. Čeprav se ta odnos začne ob rojstvu in je v posameznikovem otroštvu ključen, ostaja potreba po navezanosti prisotna skozi vse življenje. Zato je zelo pomembna njena kakovost.

Barbara Horvat Razlikujemo varno obliko navezanosti in tri oblike nevarne navezanosti: izogibajoč, ambivalenten in dezorganiziran način navezanosti. Oblika navezanosti pomembno zaznamuje vse nadaljnje odnose, vpliva na našo sposobnost osredotočanja, na zavedanje naših čustev, in zmožnost samopomiritve, na kapaciteto za regeneracijo po težkih izkušnjah, sočasno pa lahko predstavlja tudi dejavnik tveganja za razvoj psihopatologije. Varen stil navezanosti se oblikuje, če je v času stiske objekt navezanosti na razpolago, če je čustveno uglašen, in če daje občutek varnosti pri raziskovanju sveta. Tako posameznik lahko razvije odpornost na stresne situacije, zmožnost nadzorovanja čustev, pogum za iskanje smisla življenja ter za oblikovanje smiselnih medosebnih odnosov. Pri nevarnih oblikah navezanosti pa čustvene uglašenosti med materjo in otrokom ni, ali je močno okrnjena. Otrok lahko mamo občuti kot nekonsistentno (ambivalenten stil), neodzivno (izogibajoč stil) ali kot ogrožujočo prisotnost (dezorganiziran stil). Posledice tovrstne pomanjkljive navezanosti se v odrasli dobi kažejo v težjem prepoznavanju lastnih čustev, nezmožnosti uglaševanja z drugimi, vzpostavljanju površinskih odnosov ter v nepoznavanju lastnih potreb.

Na pomen navezanosti je začel opozarjati Bowlby (1978), ki je na podlagi opazovanj otrok v sirotišnicah poročal o škodljivih učinkih ločenosti otroka od matere. To stanje je opisoval kot materinsko odsotnost, prikrajšanost ali deprivacijo. Otroci, ki so bili prikrajšani za materin stik, so razvili posebno obliko prisilnega vedenja, kot lastno stimulacijo z dražljaji, ki so jim primanjkovali. Bowlby je pomen navezanosti videl predvsem v transformaciji zunanje regulacije v notranjo – tako kot na začetku zunanji svet (mama) regulira otrokova notranja stanja, tako bo posameznik kasneje reguliral svoje notranje afekte in se branil pred stresom.

Pomen oblike navezanosti je izpostavila tudi Mary Ainsworth (1978), ki je izvajala še vedno znan eksperiment Tuja situacija. Na podlagi vedenja otroka ob ponovnem srečanju z mamo je razlikovala varen stil navezanosti, ter dva nevarna stila navezanosti (izogibajočega ter ambivalentnega). Nekaj let za njo je Solomon (1986) dodal še zadnji stil navezanosti – dezorganiziran ali d-tip, ki naj bi bil značilen za otroke, ki so bili v prvem letu starosti trpinčeni in podvrženi izkušnjam relacijske travme.

Vse več raziskav podpira teorijo, da oblika navezanosti pusti pomembno sled v delovanju posameznikovih možganov. Pri osebah z varno navezanostjo je to delovanje drugačno kot pri tistih, pri katerih prevladujejo značilnosti nevarne navezanosti. Osnovne čustvene vezi se vzpostavijo v prvem letu starosti, ko poteka med materjo in otrokom najintenzivnejša čustvena regulacija. V ta proces je aktivno vključena desna možganska hemisfera, ki doživlja v tem času svoj najintenzivnejši razvoj. V primeru nevarnega navezovanja zakrkne in se ne razvije do svoje popolnosti. Poleg težav pri reguliranju čustev je pri teh posameznikih oškodovano tudi doživljanje lastnega telesa, saj je prav desna hemisfera tista, ki omogoča te povezave. Posledično je oškodovan tudi razvoj celotnih možganov. Primerjava otrok z varno in nevarno navezanostjo je pokazala, da je velikost možganov pri otrocih z nevarno navezanostjo za tretjino manjša od volumna možganov otrok z varno navezanostjo. Slabša je tudi kakovost povezav med nevroni. Neustrezna ali pomanjkljiva čustvena regulacija povzroči spremembe v delovanju avtonomnega živčnega sistema, poruši ravnovesje izločanja hormonov ter oškoduje delovanje limbičnega sistema. Če želite izvedeti še več podrobnosti o povezavah med obliko navezanosti in razvojem ter delovanjem možganov, pa tudi o vplivu na oblikovanje implicitnih spominov, pa se nikar ne obotavljajte in se udeležite predavanja.

Čeprav bi se naj določena oblika navezanosti iz otroštva prenesla v odraslo dobo in v navezovanje s partnerji, je skozi daljši proces doživljanja sprejetosti ter zaupnosti obliko navezanosti mogoče spreminjati. Spremembo lahko dosežemo skozi terapevtski odnos v procesu psihoterapije, ali ob stabilni ter čustveno ustrezno odzivni osebi iz osebnega življenja.

Zanimivi viri:

Barbara Horvat, univ. dipl. psih.
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS-SOČA