SiNAPSA, četrtek, 23. marec 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Površina socialne nevroznanosti

Manuel Kuran

Socialna nevroznanost je opredeljena kot interdisciplinarno področje raziskovanja bioloških osnov socialnega vedenja in doživljanja1. Med najbolj raziskane vidike socialnega vedenja in doživljanja spadajo: reprezentacija drugih posameznikov, reprezentacija socialnih skupnosti, spolna privlačnost, prepoznavanje jezikov, sodelovanje med posamezniki, moralnost v socialnih skupnostih, družbeno nasilje ter geneza predsodkov.2 Tovrstno raziskovanje so omogočili različni paradigmatski premiki v znanstveni teoriji in praksi 20. stoletja, predvsem na področju nevroznanosti, kognitivnih znanostih in v družboslovju. Nevroznanstveniki so postopoma začeli spoznavali, da možgani niso zgolj izoliran procesor objektivnih informacij3, večina družboslovcev pa se je prav tako počasi sprijaznila z dejstvom, da so edini akterji socialnih dogodkov evolucijsko pogojeni posamezniki z možgani. Še pomembnejšo vlogo pri razvoju socialne nevroznanosti je odigrala sodobna biotehnologija, ki je danes natančnejša in bolj dosegljiva kot kadar koli prej v zgodovini človeštva.

Manuel Kuran Ko se znanstvene discipline s heterogeni pristopi in pogledi (denimo nevroznanost in sociologija) osredotočijo na enak predmet raziskovanja (v tem primeru socialno doživljanje in vedenje), se v prvem koraku zbliževanja skoraj po pravilu pojavi Rašomonov učinek. Raziskovalci posameznih znanstvenih disciplin hote ali nehote spregledajo razliko med zaznavo (ko)relacij in njihovo interpretacijo, ob tem pa oblikujejo ambiciozne velike teorije perspektive znotraj lastnih disciplinarnih okvirjev. Čez čas se vzpostavijo ustrezni ”prevajalniki” konceptov in nastane skupno interdisciplinarno besedišče ter pestre raziskovalne ekipe, ki presegajo meje in zmožnosti posameznih disciplin. V primeru socialne nevroznanosti je antagonizem med družboslovnim razumevanjem in nevroznanstvenim raziskovanjem socialnih fenomenov še toliko bolj očiten in trdoživ; navsezadnje gre za zgodovinski boj med naravnim in kulturnim pojmovanjem sveta okrog nas. 4

Na načelni ravni sicer prevladuje konsenz, da je izolirano raziskovanje nevroloških korelacij socialnega delovanja kontradiktorno že v svojem izhodišču. Prav tako je splošno sprejeto tudi dejstvo, da je za razumevanje družbenih odnosov potrebno najprej razumeti biološke in psihološke procese na ravni posameznika, ki družbenost – kot jo razume sodobno družboslovje – sploh omogočajo. Donald Hebb je nekoč na vprašanje novinarja o tem, kaj prispeva več k človeški osebnosti, narava ali vzgoja, hudomušno odgovoril, da je to vprašanje podobno nesmiselno kot vprašanje o tem, katera stranica pravokotnika je bolj pomembna za izračun površine pravokotnika. A je to dolžina ali širina pravokotnika?5 Seveda ne gre za prevlado ene stranice, ampak za površino, ki jo obe stranici izrisujeta. Na načelni ravni torej obstaja konsenz, da je vprašanje površine lika v svojem jedru večdimenzionalno. Če površino osebnostnega pravokotnika preslikamo na področje socialne nevroznanosti, to pomeni, da je prihodnost socialne nevroznanosti odvisna predvsem od ukinitve (pre)dolgo trajajočega boja med družboslovnim in nevroznanstvenim pristopom k socialnemu doživljanju in vedenju.

Med tem ko raziskovalci skušajo doseči interdisciplinarno vzdržno teorijo socialnega vedenja in doživljanja, lahko izpostavimo dva učinka socialne nevroznanosti. Po eni strani nevroznanost pred klasično družboslovje postavlja nove izzive in jo sili v premislek o njenih temeljnih predpostavkah skupinske dinamike. Konkreten primer je proučevanje stereotipov, za katere je družboslovje dolgo časa predpostavljalo, da so le-ti pretežno priučeni vzorci obnašanja, laboratorijske nevroznanstvene raziskave pa utrjujejo prepričanje, da gre za nezavedne, biološko utemeljene avtomatizme. V tej viziji skuša sodobna nevroznanost hermenevtično družboslovje popeljati do neke vrste nirvane znanstvene objektivnosti.6 Po drugi strani pa je učinek tudi obraten. Sodobno družboslovje skozi sistematično kritiko relativizira temelje uveljavljene nevroznanosti. A zdi se, da nevroznanost premore malo samorefleksije in zdrave distance do lastnih ugotovitev. Zato se uveljavlja prepričanje, da je obstoječa nevroznanost ”možganocentrična”, saj naj bi premalo upoštevala načela ekološke veljavnosti v znanstvenem raziskovanju in postopoma zapada v ateoretski empiricizem.7

Nedvomno bo v prihodnje cilj o ko-evoluciji narave in kulture v zgodbi socialne nevroznanosti dosežen. A smo po našem mišljenju šele na začetku dolge in zapletene poti. Če so namreč kognitivni znanstveniki prepričani, da so človekovi možgani najzapletenejša tvorba v vesolju, kaj potem poreči za družbene pojave, ki so proizvod vzajemno delujočih možganov?8

    ___
  1. Cacioppo, J (2002): Social Neuroscience: Understanding the Pieces Fosters Understanding the Whole and Vice Versa. American Psychologist. Nov 57 (11), 819 – 831. 

  2. Todorov, A., Fiske, S.T., Prentice, D.A. (2011): Social Neuroscience: Toward Understanding the Underpinnings of the Social Mind. Oxford: Oxford university press. 

  3. Dovidio, J. F., Pearson, A. in Orr, P. (2008). Social Psychology and Neuroscience: Strange Bedfellows or a Healthy Marriage? Group Processes & Intergroup Relations, 12, 247-263. 

  4. Whitehead, A. N. (1949): Science and the Modern World. New York: Mentor Books. 

  5. Cacioppo, J., Patrick, W. (2008): Loneliness. Human nature and the need for social connection. New York: W. W Norton & Company. 

  6. Kuran, M. (2010): Genealogija rasnih predsodkov s stališča socialne nevroznanosti. Psihološka obzorja, 19 (2), 89-106. 

  7. Choudhury, S., Slaby, J. (2012): Critical Neuroscience. A Handbook of the Social and Cultural Contexts of Neuroscience. Oxford: Blackwell Publishing. 

  8. Tomc, Gregor (2000): Šesti čut. Družbeni svet v kognitivni znanosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 

asist. Manuel Kuran
Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije,
Univerza v Kopru