SiNAPSA, četrtek, 28. marec 2024

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Odmev nevroznanosti v družbi: miti, metafore in zmote

David Gosar

»Miti so eden od načinov, kako si je človeška družba poskušala razložiti ustvarjalne sile, naravne pojave in dogodke, na katere ljudje niso mogli vplivati.«1

David Gosar Od 90ih let minulega stoletja, ki so bila razglašena za »desetletje možganov«, nevroznanost stanovitno prodira v javni diskurz ter pronica v sleherne kotičke naravoslovnih in družboslovnih znanosti. Nevroznanstvene ugotovitve lahko najdemo tako na straneh Slovenskih Novic2 kot Ameriškega geografskega vestnika3. Pregled javnih tiskanih medijev v angleško govorečem prostoru kaže, da sta se izraza »nevroznanstvenik« oz. »nevroznanost« pred petimi leti v člankih pojavljala kar 31-krat bolj pogosto kot leta 19854. Kaj je tisto, kar je našlo odmev v javnosti? Analiza skoraj 3000 člankov v javnih občilih v zadnjem desetletju kaže, da je najbolj odmevna tema kako ohraniti ali izboljšati delovanje lastnih možganov5. Poleg tega naj bi časopisi najpogosteje poročali o nevroznastvenih odkritjih s področja duševnih motenj, osnovnih spoznavnih sposobnosti ter o morebitnih praktičnih aplikacijah nevroznanstvenih odkritij. Čeprav je spodbudno, da je več kot 80% tovrstnih člankov obarvanih optimistično, skrb vzbuja dejstvo, da kar dve tretjini ne navaja kakršnihkoli omejitev citiranih znanstvenih spoznanj 6. Še redkeje je v poročanju zaslediti kritičnost do uporabljene raziskovalne metodologije (18%) ali pa etičnih vprašanj, ki jih raziskave porajajo (7%).

Ko nevroznanstvena odkritja prehajajo v sfero javnega diskurza gredo skozi prizmo družbenih stališč, vrednot ter predhodno obstoječega znanja. Racine in dr. ugotavljajo, da ob tem prihaja do treh značilnih načinov izkrivljanja znanstvenih ugotovitev.6 Prvi trend, ki je razpoznaven je nevrorealizem. Le-ta predstavlja težnjo, da se določenemu fenomenu nekritično prisoja večja resničnost, objektivnost oz. učinkovitost, kadar ga je moč izmeriti s pomočjo nevroznanstvenih metod. Avtorji v javnih medijih tak način poročanja pogosto uporabijo kot retorično sredstvo, s katerim poudarijo objektivnost in veljavnost nekega družbeno uveljavljenega fenomena (npr. »Doživetja ob srečanju s smrtjo niso srečanja s posmrtnim življenjem ampak električna nevihta umirajočih možganov«)7.

Poročanje o nevroznanosti lahko vključuje tudi zmotno poročanje v obliki nevrolegitimizacije, pri katerem se nevroznanstveni izsledki neutemeljeno uporabljajo kot legitimizacija za osebna ali politična prepričanja. Ob takem poročanju se raziskovalna spoznanja pogosto uporabijo kot retorično sredstvo za utrjevanje stereotipov. Tako lahko npr. v objavi znanega britanskega časopisa preberemo, da izsledki fMRI raziskave o sočasnem opravljanju več nalog sočasno8 dokazujejo, da je za ženske skorajda nemogoče istočasno usklajevati zahteve skrbi za družino in kariero9. Uporaba stigmatizacije in stereotipov v poročanju je po mnenju nekaterih avtorjev še toliko bolj pereča, ko gre za teme, ki se dotikajo spolnosti ali etičnih vprašanj5. V takih objavah je meja »kontrolnimi« ter »kliničnimi« skupinami še posebej ostro zarisana, v njih pa se avtorji pogosto poslužujejo retoričnih fraz, kot so »možgani prestopnikov«, »možgani odvisnikov« oz. »možgani pedofilov«.

Pripisovanje človeških značilnosti možganom predstavlja trejo in morda najbolj utrjeno obliko izkrivljanja nevroznanstvenih podatkov - nevroesencializem. Pojem opisuje izkrivljanje v poročanju, pri katerem se pojem možganov implicitno uporablja kot nadomestilo za bolj celostne pojme kot sta osebnost in identiteta. Pri takem poročanju avtorji običajno pripišejo človeške značilnosti možganom kot npr. »…možgani poskrbijo, da imamo za najbolj verjetne tiste razlage, ki nas predstavljajo v najboljši možni luči«10 ali pa »Možgani lahko preženejo neželene spomine«11. Pripisovanje človeških zmožnosti in značilnosti možganom in drugim naravnim pojavom (t.i. antropomorfizem) ni nov pojav. Ljudje se ga že tisočletja poslužujemo, kadar imamo o nekem pojavu manj predhodnega znanja, kadar je ta pojav za nas pomemben z vidika medosebnih stikov in kadar je njegovo razumevanje in obvladovanje za nas ključno.12 Že od antičnih časov nam pripisovanje človeških značilnosti naravnim pojavom omogoča uporabo našega bogatega znanja o sebi za razumevanje delovanja sveta okoli nas. Še več, eden od očetov sodobne nevroznanosti, Donald Hebb, nas opozarja, da je prav antropomorfizem lahko uporabno orodje tudi za razumevanje kompleksnih zakonitosti živčnega sistema, če ga le uporabimo zavestno in premišljeno.13

Miti, metafore in zmote, ki se oblikujejo ob tolmačenju nevroznanstvenih izsledkov imajo daljnosežne posledice. Raziskave kažejo, da ima nekritično poudarjanje nevrobiološke vzročnosti duševne motnje (npr. motnje pozornosti s pridruženo hiperaktivnostjo) lahko neželene učinke na zdravstveno obravnavo.14 15 Nekritično poudarjanje nevrobiološke osnove namreč vodi do zanemarjanja psihosocialnih intervencij na račun farmakološkega zdravljenja. Vsaj tako daljnosežen pomen ima tolmačenje nevroznanstvenih spoznanj o obstoju svobodne volje. Dve skupini raziskovalcev namreč poročata, da odsotnost prepričanja v svobodno voljo privede do pogostejšega kršenja pravil in več agresivnega vedenja.16 17 Kako torej preprečiti neutemeljene mite, metafore in posledične zmote v razumevanju nevroznanstvenih izsledkov? V nevroznanstvenih krogih bo zagotovo še naprej pomembno gojiti kulturo objektivnega poročanja in izogibanja neupravičenemu senzacionalizmu. Pri tem je lahko v veliko pomoč tudi ustrezna uredniška politika priznanih znanstvenih revij ter financiranje nevroznanosti, ki je čim bolj neodvisno od interesnih konfliktov ter zahtev po praktični aplikacij pridobljenega znanja. Prav tako se zdi priporočljivo, da nevroznanstveniki bolje ozavestijo proces tolmačenja njihovih spoznanj v javnosti. Smiselno bi bilo, da skupaj s kolegi s področja družboslovja razvijejo bolj učinkovite strategije javnega razpravljanja in poročanja o nevroznastvenih spoznanjih.

Posebej pomembno za odpravljanje zmotnih prepričanj osnovanih na nevroznanosti se zdi grajenje mostov med nevroznanostjo, laično javnostjo ter specifičnimi družbenimi skupinami, ki imajo poseben interes za razumevanje pomena nevroznanstvenih odkritij (npr. zakonodajalci, pravosodje, šolstvo…itd.). Stičišče ne morejo biti le javni mediji, temveč morajo biti tudi specifične delovne skupine ter odprti forumi kot je npr. Teden možganov. Ob takem neposrednem stiku s širšo laično in strokovno javnostjo nevroznanost le pridobi, saj si s tem zagotavlja boljši vpogled v načine tolmačenja njenih ugotovitev, bolje pa lahko razume tudi aktualno družbeno problematiko ter tako hitreje prepozna družbene izzive, pri katerih lahko igra pomembno vlogo.

    ___
  1. Wikipedia (2014). Mit, prebrano z medmrežja dne 1. 3. 2014. 

  2. Anonimno (2014). Ko spimo, imajo možgani veliko čiščenje. Slovenske novice, 6. 2. 2014, prebrano z medmrežja dne 1. 3. 2014. 

  3. Lobben, A., Lawrence, M., in Pickett, R. (2014). The Map Effect. Annals of the Association of American Geographers, 104 (1- 2), 96-113. 

  4. Reiner, P.B. (2012). The Rise of Neuroessentialism. Oxford Handbooks Online, prebrano z medmrežja dne 1.3. 2014. 

  5. O’Connor, C., Rees, G. in Joffe, H. (2012). Neuroscience in the Public Sphere. Neuron, 74(2), 220-226. 

  6. Racine, E., Bar-Ilan, O. in Illes, J. (2005). fMRI in the public eye. Nature Review in Neuroscience, 6(2), 159–164. 

  7. McCrae, F. (2010). Near-death experiences ‘explained’: Scientists believe it’s the last gasp of a dying brain. The Daily Mail, 30. 5. 2010, prebrano z medmrežja dne 1.3. 2014. 

  8. Rubinstein, J.S., Meyer, D.E., and Evans, J.E. (2001). Executive Control of Cognitive Processes in Task Switching. Journal of Experimental Psychology: Human Perception and Performance, 27, 763–797. 

  9. Uhlig, R. (2001). Superwoman’s weakness exposed. The Telegraph, 6. 8. 2001, prebrano z medmrežja dne 1. 3. 2014. 

  10. Štaudohar, I. (2011). Možgani in mi, kdo v nas se odloča? Sobotna priloga, 12.11.2011, prebrano z medmrežja dne 1.3. 2014. 

  11. Cookson, C. (2004) Brain can banish unwanted memories. Financial Times, 9. 1. 2004, 11. 

  12. Epley, N., Waytz, A., in Cacioppo, J. T. (2007). On Seeing Human: A Three-Factor Theory of Anthropomorphism. Psychological Review, 114 (4), 864–886. 

  13. Hebb, D. O. (1946). Emotion in man and animal: An analysis of the intuitive processes of recognition. Psychological Review, 53, 88–106. 

  14. Gonon,F., Bezard, E. in Boraud, T. (2011). Misrepresentation of Neuroscience Data Might Give Rise to Misleading Conclusions in the Media: The Case of Attention Deficit Hyperactivity Disorder. PLoS ONE, 6(1), e14618. 

  15. Schmitz, M.F., Filippone, P., in Edelman, E.M. (2003). Social representations of attention deficit/hyperactivity disorder 1988-1997. Culture and Psychology, 9, 383–406 

  16. Baumeister, R.F., Masicampo, E.J., in Dewall, C.N. (2009) Prosocial benefits of feeling free: disbelief in free will increases aggression and reduces helpfulness. Personality and Social Psychology Bulletin, 35, 260-268. 

  17. Vohs, K.D. in Schooler, J.W. (2008). The value of believing in free will: encouraging a belief in determinism increases cheating. Psychological Science, 19, 49-54. 

asist. mag. David Gosar, unv. dipl. psih.
Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani