Proces usvajanja brajice je pogojen z razvojem številnih področij celostnega razvoja oseb s slepoto, ključnega pomena pa je dobro razvita taktilno – kinestetična percepcija. Pri branju sodelujejo številni kognitivni dejavniki in v možganih se aktivirajo področja, povezana z jezikovnim procesiranjem. Izsledki nevroznanstvenih raziskav dokazujejo plastičnost možganov in proučujejo vpliv branja brajice, kar pomembno vpliva na prakso poučevanja in delovanja oseb s slepoto.

S prsti berejo osebe s slepoto in osebe z minimalnim ostankom vida ter osebe s slabovidnostjo, katerih prognoza napoveduje možnost oslepitve (v nadaljevanju bomo uporabili samo osebe s slepoto). Berejo brajico¹, poslovenjeno ime za pisavo, ki jo je okoli leta 1827 izumil Louis Braille in s tem poskrbel za veliko spremembo v položaju oseb s slepoto.

Spunning² je zapisal, da je brajica postala ne le simbol pismenosti, pač pa simbol osebne svobode, s katerim se realizira individualni potencial osebe v sodobni družbi. Za uspešno delovanje v družbi je branje neobhodno. Da pa bi oseba s slepoto brala in razumela prebrano, mora poleg kognitivne zrelosti, razvite grobe in fine motorike, slušnih in govorno-jezikovnih funkcij, usvojenih pojmov o delih telesa in prostora in poznavanja pojmov iz okolice, imeti predvsem dobro razvito taktilno-kinestetično percepcijo. Gre za razvoj senzoričnih procesov na fiziološki in psihološki ravni – razvoj senzornih receptorjev in razumevanja osnovnih taktilnih občutkov, preko katerih postopoma razvijamo taktilne funkcije, ki vodijo do sposobnosti prepoznavanja posameznih brajevih znakov.

Zaradi omejitev v obsegu in raznolikosti izkušenj, omejitev v gibanju ter omejitev v kontroli okolja in sebe v odnosu do njega (Lowenfeld, 1973 v ³), poteka razvoj načrtno in sistematično, redko nezavedno. Medtem ko je vizualni analizator neprestano obdan z različnimi zunanjimi dražljaji, so za taktilno-kinestetično opazovanje potrebne posebne aktivnosti in namerna usmerjenost. To pomeni, da je taktilno-kinestetična percepcija organizirana celota, v kateri ima vsak čutilni podatek svoj pomen. Informacije, ki jih oseba s slepoto dobi preko te percepcije so lahko neprecizne, kratkotrajne, prav tako pa jih je težko integrirati v enopredmetno-perceptivno celoto. Kljub temu je nezamenljiva v kognitivnem razvoju otrok s slepoto⁴.

Usvajanje brajice poteka preko različnih faz: (a) usvajanje zvočno – grafičnih oznak, (b) pridobivanje jasnih predstav o določenem glasu in položaju govornih organov, (c) razvoj sposobnosti jasnega razlikovanja glasov, (d) razvoj predstav o razporedu točk v brajevi celici, (e) pridobivanja sposobnosti zaznavanja podobnosti in razlik med črkami, (f) začetek usvajanja sintetičnega branja⁴.

Usvajanje brajice predstavlja zanimiv problem nevronske logistike, saj zahteva izrazito povečanje aferentnih in eferentnih zahtev na omejenem prostoru telesa⁵. Pri soočanju s kompleksnimi zahtevami branja brajice prihaja do presenetljivih adaptivnih sprememb v človeških možganih. Raziskave s področja plastičnosti možganov (Sadato in Hallett, 1999; Gizewski, Timmann in Forsting, 2004, oboje v ⁶) so pokazale, da se pri učenju in branju brajice aktivirajo deli za taktilno obdelavo informacij v okcipitalnem režnju na vizualnem polju (V1, V2), čeprav se taktilna obdelava pojavlja predvsem v somatosenzorični skorji (S1) na levi in desni hemisferi temenskega režnja⁶.

Študije kažejo na sposobnost možganov na prilagajanje v kateri koli starosti, prav tako pa podpirajo idejo, da lahko posebne možganske vaje koristijo pri večanju prilagoditvenih zmogljivosti in pomagajo povrniti jezikovne funkcije kljub različnim primanjkljajem⁵.

Kaj to pomeni za prakso in kako povezati znanje o branju brajice z dognanji nevroznanosti? Raziskava, ki so jo izvedli Pascual-Leone in sod. (1995, v ⁶) je potrdila znano idejo, da »vaja dela mojstra«. Možgani se sami reorganizirajo za prilagoditev na taktilno branje in pomanjkanje prakse povzroča atrofijo. Te ugotovitve podpirajo razširjene šolske programe in usmerjajo h konstantni izpostavljenosti brajici predvsem za začetne bralce, pogostosti obravnav, učiteljem pa nalagajo zagotavljanje bogatih, pomensko polnih in številnih priložnosti za branje (oznake, napisi v brajici, tipne slikanice).