SiNAPSA, ponedeljek, 25. september 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Brati s prsti

Janja Hrastovšek

Proces usvajanja brajice je pogojen z razvojem številnih področij celostnega razvoja oseb s slepoto, ključnega pomena pa je dobro razvita taktilno – kinestetična percepcija. Pri branju sodelujejo številni kognitivni dejavniki in v možganih se aktivirajo področja, povezana z jezikovnim procesiranjem. Izsledki nevroznanstvenih raziskav dokazujejo plastičnost možganov in proučujejo vpliv branja brajice, kar pomembno vpliva na prakso poučevanja in delovanja oseb s slepoto.

S prsti berejo osebe s slepoto in osebe z minimalnim ostankom vida ter osebe s slabovidnostjo, katerih prognoza napoveduje možnost oslepitve (v nadaljevanju bomo uporabili samo osebe s slepoto). Berejo brajico1, poslovenjeno ime za pisavo, ki jo je okoli leta 1827 izumil Louis Braille in s tem poskrbel za veliko spremembo v položaju oseb s slepoto.

Spunning2 je zapisal, da je brajica postala ne le simbol pismenosti, pač pa simbol osebne svobode, s katerim se realizira individualni potencial osebe v sodobni družbi. Za uspešno delovanje v družbi je branje neobhodno. Da pa bi oseba s slepoto brala in razumela prebrano, mora poleg kognitivne zrelosti, razvite grobe in fine motorike, slušnih in govorno-jezikovnih funkcij, usvojenih pojmov o delih telesa in prostora in poznavanja pojmov iz okolice, imeti predvsem dobro razvito taktilno-kinestetično percepcijo. Gre za razvoj senzoričnih procesov na fiziološki in psihološki ravni – razvoj senzornih receptorjev in razumevanja osnovnih taktilnih občutkov, preko katerih postopoma razvijamo taktilne funkcije, ki vodijo do sposobnosti prepoznavanja posameznih brajevih znakov.

Zaradi omejitev v obsegu in raznolikosti izkušenj, omejitev v gibanju ter omejitev v kontroli okolja in sebe v odnosu do njega (Lowenfeld, 1973 v 3), poteka razvoj načrtno in sistematično, redko nezavedno. Medtem ko je vizualni analizator neprestano obdan z različnimi zunanjimi dražljaji, so za taktilno-kinestetično opazovanje potrebne posebne aktivnosti in namerna usmerjenost. To pomeni, da je taktilno-kinestetična percepcija organizirana celota, v kateri ima vsak čutilni podatek svoj pomen. Informacije, ki jih oseba s slepoto dobi preko te percepcije so lahko neprecizne, kratkotrajne, prav tako pa jih je težko integrirati v enopredmetno-perceptivno celoto. Kljub temu je nezamenljiva v kognitivnem razvoju otrok s slepoto4.

Usvajanje brajice poteka preko različnih faz: (a) usvajanje zvočno – grafičnih oznak, (b) pridobivanje jasnih predstav o določenem glasu in položaju govornih organov, (c) razvoj sposobnosti jasnega razlikovanja glasov, (d) razvoj predstav o razporedu točk v brajevi celici, (e) pridobivanja sposobnosti zaznavanja podobnosti in razlik med črkami, (f) začetek usvajanja sintetičnega branja4.

Usvajanje brajice predstavlja zanimiv problem nevronske logistike, saj zahteva izrazito povečanje aferentnih in eferentnih zahtev na omejenem prostoru telesa5. Pri soočanju s kompleksnimi zahtevami branja brajice prihaja do presenetljivih adaptivnih sprememb v človeških možganih. Raziskave s področja plastičnosti možganov (Sadato in Hallett, 1999; Gizewski, Timmann in Forsting, 2004, oboje v 6) so pokazale, da se pri učenju in branju brajice aktivirajo deli za taktilno obdelavo informacij v okcipitalnem režnju na vizualnem polju (V1, V2), čeprav se taktilna obdelava pojavlja predvsem v somatosenzorični skorji (S1) na levi in desni hemisferi temenskega režnja6.

Študije kažejo na sposobnost možganov na prilagajanje v kateri koli starosti, prav tako pa podpirajo idejo, da lahko posebne možganske vaje koristijo pri večanju prilagoditvenih zmogljivosti in pomagajo povrniti jezikovne funkcije kljub različnim primanjkljajem5.

Kaj to pomeni za prakso in kako povezati znanje o branju brajice z dognanji nevroznanosti? Raziskava, ki so jo izvedli Pascual-Leone in sod. (1995, v 6) je potrdila znano idejo, da »vaja dela mojstra«. Možgani se sami reorganizirajo za prilagoditev na taktilno branje in pomanjkanje prakse povzroča atrofijo. Te ugotovitve podpirajo razširjene šolske programe in usmerjajo h konstantni izpostavljenosti brajici predvsem za začetne bralce, pogostosti obravnav, učiteljem pa nalagajo zagotavljanje bogatih, pomensko polnih in številnih priložnosti za branje (oznake, napisi v brajici, tipne slikanice).

    ___
  1. Sistem brajevih znakov, praviloma v reliefni obliki, namenjen branju in pisanju oseb s slepoto 

  2. Spunning, S. J. (1996). Braille and Beyond: Braille literacy in a larger context. Journal of Visual Impairment and Blindness, Vol. 90, 3. 

  3. Ferrell, K. A. (2000). Growth and Development of Young Children. V Holbrook, M. C, Koenig, A. J. (ur.). Foundations of Education, Second Edition Vol. I: History and Theory of Teaching Children and Youths with Visual Impairments (str. 111). New York: AFB Press. 

  4. Jablan, Đ. B. (2010). Čitanje i pisanje brajevog pisma. Beograd: Univerzitet u Beogradu, Fakultet za specialnu edukaciju i rehabilitaciju. 

  5. Hamilton, R. H., Pascual-Leone, A. (1998). Cortical plasticity associated with Braille learning. Trends in Cognitive Sciences, Vol. 2, No. 5. 

  6. Hannan, C. K. (2006). Review of Research: Neuroscience and the Impact of Brain Plasticity on Braille Reading. Journal of Visual Impairment and Blindness, Vol. 10, No. 7. 

Janja Hrastovšek, prof. tiflopedagogike in pedagogike specifičnih učnih težav,
Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana