SiNAPSA, sobota, 25. marec 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

letnik 2016, številka 12

 

uvodnik

Iluzije in resničnost

Grega Repovš

"Tonček, kaj so iluzije?"
"Iluzije so takrat, ko vidimo nekaj, česar ni. Ko nas možgani prevarajo."

Iluzije že dolgo časa nosijo negativen prizvok. So fenomen, zaradi katerih možgani z rdečimi lički povesijo pogled, zaznavni sistem pa v sramu obnemi, bi se najraje stisnil v kot in postal neviden. Kažemo jih v muzejih, z njimi polnimo strani knjig in po internetu krožijo s svetlobno hitrostjo ter osuple bralce opozarjajo na to, kako omejen je naš zaznavni sistem, nagnjen k tako bizarnim napakam. Kako nezanesljivi in lažnjivi so naši možgani pri prepoznavanju resničnosti.

— ❖ —

članki

Vloga magnetnoresonančne spektroskopije pri obravnavi možganskih tumorjev

Gašper Zupan, Katarina Šurlan Popovič

Nuklearna magnetnoresonančna spektroskopija (MRS) je bila razvita leta 1946, leta 1995 pa je Zvezni urad za hrano in zdravila v ZDA odobril avtomatiziran protokol MRS za klinično rabo. Danes je MRS sestavni del številnih magnetnoresonančnih (MR) protokolov in omogoča neinvazivno ter relativno hitro kemijsko analizo človeških tkiv.

— ❖ —

Tiskanje tridimenzionalnih modelov v medicini

Andrej Vovk

Povezava digitalnega in realnega sveta s tridimenzionalnim (3D) tiskalnikom nam omogoča, da natisnemo praktično karkoli si zamislimo, oziroma karkoli lahko narišemo na računalniku: od predmetov za osebno rabo do delov letalskega trupa, človeškega telesa in celo ogrodja hiš. Začetki 3D tiskanja segajo na začetek osemdesetih let 20. stoletja z iznajdbo stereolitografskega postopka, pri katerem se plasti fotopolimerov strjujejo z ultravijoličnim (UV) laserjem. Šele zadnja leta je tehnologija ob zmogljivejših računalnikih, s potekom prvih patentov tiskanja v treh dimenzijah, iznajdbo novih metod in materialov za tiskalnike 3D modelov ter z izvedbo namiznih tiskalnikov, dosegla velik vzpon in si s cenovno ugodnimi rešitvami zagotovila široko dostopnost. Govori se celo o tretji industrijski revoluciji.

— ❖ —

Iluzija mreže

Aleš Oblak

Iluzija mreže je ena izmed najbolj preprostih in osnovnih optičnih iluzij, priljubljena kot znanstveni vložek v marsikatero otroško revijo in celo stripovske izdaje. Optične iluzije so v splošnem »zaznavni fenomeni, ki nam lahko ustvarijo spremenljivo ali varljivo podobo o obliki, stvari, prostoru, barvi itn. (Šuštaršič idr., 2004, str. 119)« in v resnici gre za »zmotne vidne zaznave«. Kar se zgodi pri iluziji mreže je navidezna sprememba svetlosti in gre za poseben pojav znotraj vidnega zaznavanja.

— ❖ —

Müller-Lyerjeva iluzija

Kevin Klarič

Optične iluzije so lahko zabavne in zanimive, prav tako pa lahko služijo kot pomembno orodje za raziskovalce. S tem, da si pobliže pogledamo, kako in zakaj določene iluzije zaznavamo, lahko bolje spoznamo svoje možgane in zakonitosti, ki usmerjajo naše zaznavne procese.

— ❖ —

Sinestezija: umetnica, ki ne želi odrasti

Tisa Frelih

Tistega popoldneva (bila je povsem običajna okrogla in svetlo modra sobota) je Michael, ljubiteljski kuhar, pripravljal večerjo za prijatelje z univerze. Peke piščanca je bil vešč, a tokrat je nervozno postopal po kuhinji, medtem ko so gostje sedeli za mizo, obloženo s praznimi krožniki, s katerih je predjed izginila že oranžnih trideset minut nazaj. Ko glavne jedi še lep čas ni bilo od nikoder, je Michael poklapano stopil pred svoje goste in osramočeno priznal: “Oprostite, ampak danes piščanec nima dovolj konic.”

— ❖ —

Računska psihiatrija: od nevroznanosti do klinike

Nastja Tomat

Nevroznanost je ponudila številne vpoglede v mehanizme procesov, kot so čustvovanje, odločanje, učenje, pozornost … tako pri zdravih posameznikih kot pri ljudeh z diagnozo duševne motnje. Prenos spoznanj v klinično prakso pa je vendarle počasen, saj je duševno zdravje odvisno od zapletenega delovanja možganov v interakciji s posameznikovim okoljem.

— ❖ —

So za zgodnji kognitivni upad odgovorni posamezni trakti, spremembe celotne bele možganovine, ali leži resnica nekje vmes?

Rok Berlot

Napredek tehnologije nam ponuja vedno nove perspektive, s katerimi skušamo odgovoriti na raziskovalna vprašanja, hkrati pa odpira nove dileme. Na področju nevroznanosti je ena izmed njih skokovit porast števila mer, s katerimi skušamo razložiti delovanje zdravih in okvarjenih možganov. Izsledki raziskav, ki temeljijo na magnetnoresonančnem (MR) slikanju, so kognitivne sposobnosti zdravih in bolnih preiskovancev med drugim povezali z debelino skorje posameznih režnjev, mikrostrukturo posameznih traktov in bele možganovine v celoti, prostornino celotnega možganskega tkiva ter topologijo strukturnih in funkcijskih omrežij. Zastavlja se vprašanje, kako se znajti med poplavo korelacij in interpretirati soodvisnosti.

— ❖ —

Kognitivni nadzor: od vsakdanjega življenja do bolezni

Vida Ana Politakis

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste, ko ste se utrujeni po službi vračali domov, namesto v trgovino, kjer bi morali nakupiti stvari za kosilo, na to popolnoma pozabili in zavili kar domov? Ali pa ste med pospravljanjem kuhinje v pomivalni stroj začeli zlagati čisto posodo? Ne skrbite, kaj podobnega se je zgodilo že vsakemu izmed nas. Takšni “spodrsljaji” odražajo trenutno slabši kognitivni nadzor zaradi preutrujenosti, preveč informacij ali pa močnih emocionalnih stanj. Kognitivni nadzor označuje procese, s katerimi ljudje aktivno vzdržujemo informacije, kot so načrti, cilji ali navodila, in te informacije uporabimo za ustrezno modulacijo vedenja. Kognitivni nadzor je ključen za naše samozavedanje, voljo in motivacijo. Predvsem višje kognitivne funkcije so močno odvisne od kognitivnega nadzora in ga hkrati oblikujejo. Z vidika možganskih sistemov ima ključno vlogo v omogočanju kognitivnega nadzora prefrontalni korteks.

— ❖ —

mnenje

Majhna srečanja – velike ideje

Anka Slana

Si na veliki znanstveni konferenci z več sto udeleženci. Zamudiš na prvo plenarno predavanje, ker je vrsta za registracijo dolga več deset metrov, brez identifikacijske značke pa ne smeš v dvorano. Preučuješ program in se ne moreš odločiti na katero predstavitev bi raje šel – vsaj tri, ki se ti zdijo zanimive, potekajo hkrati. Po predstavitvi, ki te navduši, bi želel še ti postaviti vprašanje, pa zmanjka časa, ker je na vrsti že naslednji predavatelj. Ne veš niti kdaj jesti, ker nočeš ničesar zamuditi. Po večerni čagi, ki te je, če si študent, najbrž pošteno udarila po žepu, poln svežih idej, za katere si obljubiš, da jih boš naslednji dan zapisal in premlel, zaspiš. Naslednji dan ponoviš vajo. Tiste odlične ideje pa nekako v poplavi vsega izzvenijo.

— ❖ —