SiNAPSA, sobota, 25. november 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Müller-Lyerjeva iluzija

Kevin Klarič

Optične iluzije so lahko zabavne in zanimive, prav tako pa lahko služijo kot pomembno orodje za raziskovalce. S tem, da si pobliže pogledamo, kako in zakaj določene iluzije zaznavamo, lahko bolje spoznamo svoje možgane in zakonitosti, ki usmerjajo naše zaznavne procese1.

Pred vami sta prikazani dve črti. Katera od teh je daljša?

Slika 1. Müller-Lyerjeva iluzija.
Slika 1. Müller-Lyerjeva iluzija.

Če se vam je spodnja črta zdela daljša ste ravnokar podlegli t. i. Müller-Lyerjevi iluziji. Müller-Lyer iluzijo je leta 1889 odkril nemški sociolog in raziskovalec Franz Carl Müller-Lyer2. Iluzijo lahko prikažemo na različne načine, vedno pa jo sestavljata dve črti, ki naj bi bili na videz različnih si dolžin. V resnici sta črti enakih dolžin. Za takšno optično iluzijo obstajajo različna pojasnila. Ena izmed razlag se nanaša na zaznavo globine3. Ta iluzijo opisuje na sledeč način.

Bližje kot je določen predmet naši očesni mrežnici, večji vidni kot bo zajemal in bo tako tudi imel večjo reprezentacijo na mrežnici. Do izkrivljene zaznave prihaja, ker je slika prikazana v dvodimenzionalnem svetu, možgani pa si jo razlagajo kot da bi bila v tridimenzionalnem svetu. Zakaj pa si prednost prilasti zaznana globina in ne informacije z mrežnice takšne kot so? Klasična študija Segalla idr.4 je testirala prav to. Njihova hipoteza je bila, da vidimo globino pri iluziji, saj živimo v svetu, ki je poln pravih kotov (stavbe, pohištvo itd.). Posledica tega je, da pri zaznavi uporabljamo hevristiko zaradi katere zaznamo globino, ko je ni, in črte vidimo kot različnih si dolžin. Hevristika je mentalna bližnjica, ki nam omogoča, da nekaj hitro presodimo, brez da bi za presojo porabili veliko časa pri sami analizi informacij5. Raziskave so pokazale, da v kulturah, kjer ljudje niso obdani s pravimi koti, ta iluzija ni prisotna4. Z drugimi besedami, takšne kulture nimajo toliko izkušenj s koti in tako do hevristike ne pride, zaradi česar iluzije ne vidijo.

Tisti, ki živimo v svetu obdanim s koti, si tako nezavedno ustvarjamo predpostavke o relativni globini dveh prostorov, ki ju prepoznamo skozi oblike črt in s tem zaznamo črte kot različnih si dolžin (Slika 2). Mrežnica sicer poroča, da sta si črti enakih dolžin, vendar si naši možgani Müller-Lyer iluzijo razlagajo kot vprašanje globine in ne kot vprašanje dolžine. Zaradi tega naj bi bila črta, ki izgleda kot zunanji kot, bližje kot črta, ki izgleda kot notranji kot.

Slika 2. Prikaz razlage za zaznavo perspektive.
Slika 2. Prikaz razlage za zaznavo perspektive. Vir: michaelbach.de

Zakaj pa črte še zmeraj prepoznavamo kot različnih si dolžin, kljub temu da sedaj vemo, da sta si enaki? Zanimiv odgovor podaja Kahneman6. Ponovno gre za hevristiko. Ta odgovarja na vprašanje na podlagi razlikovanja med dvema načinoma procesiranja, ki ju poimenuje sistem 1 in sistem 2 in ki se med seboj razlikujeta po svoji hitrosti procesiranja. Sistem 1 deluje samodejno in hitro, z malo ali brez zavestnega napora in brez občutka prostovoljnega nadzora. Obratno, drugi sistem usmerja in vzdržuje pozornost na zahtevnejših mentalnih operacijah, ki to potrebujo kot so npr. matematični izračuni, pri katerih do odgovora ne moremo prideti takoj6.

Kahneman pravi, da je zaznava takšne in podobnih iluzij prvo-sistemska operacija možganov (hevristično procesiranje) in je zaradi svoje hitrosti procesiranja izven naše zavestne volje. Podoben primer lahko prikažemo na sledeč način:
      Odgovorite na vprašanje:
      Katero je glavno mesto Francije?

Če odgovor poznate, je ta v zavest skočil relativno hitro in brez večjega napora. To je bil prvi sistem. Do odgovora pride relativno brez napora, tudi če tega ne želimo. Podobno se dogaja pri iluziji, kjer je zaznava črt pogojena s hevristiko (zaradi preteklih izkušenj) in prihaja do odgovora ponovno brez napora, čeprav je ta napačen.

Tudi če se zavedamo obstoja iluzije, te še zmeraj ne moremo spregledati, saj se samodejno aktivira prvi sistem. Torej, namenjen je temu, da pride do rezultata po najkrajši poti, ki pa je v tem primeru napačna, saj ne upošteva, da je slika dvodimenzionalna.

    ___
  1. Cherry, K. (2016). How does the Muller-Lyer illusion work? Pridobljeno, s: https://www.verywell.com/the-muller-lyer-illusion-how-it-works-2795837 

  2. Müller-Lyer, F. C. (1889). Optische Urteilstäuschungen. Archiv für Physiologie Suppl. 263–270. 

  3. The Müller-Lyer Illusion (b. d.). Pridobljeno, s: https://www.rit.edu/cla/gssp400/muller/muller.html 

  4. Segall, M., Campbell, D. in Herskovits, M. J. (1968). The Influence of Culture on Visual Perception. New York: The Bobbs-Merrill Company. 

  5. Long-Crowell, E. (2003) Types of Heuristics: Availability, Representativeness & base-rate - video & lesson transcript. Pridobljeno, s: http://study.com/academy/lesson/heuristics.html 

  6. Kahneman, D. (2011). Thinking, fast and slow. New York: Farrar, Straus and Giroux. 

Kevin Klarič, dipl. biopsiholog, študent magistrskega programa Kognitivna znanost
Pedagoška fakulteta
Univerza v Ljubljani