SiNAPSA, nedelja, 23. september 2018

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

letnik 2018, številka 15
(v pripravi)

 

članki

Susceptibilno poudarjeno magnetnoresonančno slikanje pri bolniku z ALS

Alja Vičič, Jernej Avsenik, Rok Berlot

Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je neozdravljiva progresivna nevrodegenerativna bolezen z letno incidenco v zahodnem svetu 1,9/100000 prebivalcev. Znaki in simptomi vključujejo mišično šibkost z atrofijo in fascikulacijami, spastično zvišan mišični tonus, oteženo požiranje ter v končni fazi dihalno odpoved in smrt . Mediano preživetje od začetka simptomov do smrti znaša od 3 do 5 let, le 10 % bolnikov živi dlje kot 5-10 let po postavitvi diagnoze. Primarni namen magnetnoresonančne (MR) preiskave pri ALS je izključitev drugih, tudi potencialno ozdravljivih bolezni, ter zgodnje odkrivanje za ALS značilnih sprememb pred pojavom kliničnih znakov. Susceptibilno poudarjeno magnetnoresonančno slikanje (SWI) se je v primerjalnih študijah izkazalo kot najprimernejša MR tehnika za prikaz sprememb možganovine pri ALS. V prispevku predstavimo fizikalne in biološke osnove SWI, vlogo MR slikanja v obravnavi ALS pa ponazorimo še s prikazom primera.

— ❖ —

Bomo lahko odslej nevrodegenerativne bolezni zdravili z matičnimi celicami?

Maša Čater

Dandanes so nevrodegenerativne bolezni svetovni problem. Najpogostejše med njimi so multipla skleroza, Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, demenca in Huntingtonova bolezen. Navadno jih diagnosticiramo pri starejših ljudeh, nekatere pa so značilne tudi za mlajše generacije med 20. in 40. letom. Pojavljati se začnejo simptomi, kot so slabše pomnjenje, motnje v razmišljanju in koncentraciji ter slabšanje motorike. Vzrok tiči v poškodbah nevronov in/ali mielinskega ovoja. Sodobne terapije so namenjene predvsem blaženju simptomov, ne omogočajo pa zajezitve širjenja bolezni, regeneracije tkiv in ozdravitve. Vsled temu so danes v razmahu raziskave z matičnimi celicami, ki predstavljajo izjemen potencial za zdravljenje nevrodegenerativnih bolezni in regeneracijo tkiva.

— ❖ —

O dinamičnih možganih ali kako nemirni so naši možgani v mirovanju

Nina Purg

Kaj se dogaja z našimi možgani, kadar lenarimo in nič ne počnemo? Ali možgani kdaj mirujejo? Znanost ugotavlja nasprotno. Kadar budno mirujemo in se ne osredotočamo na fizične ali mentalne naloge, so možgani še kako aktivni in se v porabi energije bistveno ne razlikujejo v primerjavi z zbranostjo na različne naloge. Mirovanje oz. mirovno stanje, kot ga imenujejo nevroznanstveniki, je vedenjsko stanje, v katerem doživljamo budno zavedanje, zapolnjeno z mislimi, ki so neodvisne od zunanjih dražljajev in zahtev okolja. Vendar pa smo v nasprotju s spanjem v času mirovanja prisebni in se lahko nemudoma odzovemo na okoljske spremembe. Nevroznanstveniki opažajo, da kadar mirujemo in je telo negibno, so možgani aktivni in tvorijo spontana valovanja v živčni aktivnosti, ki so presenetljivo prostorsko in časovno sinhrona. Vzorci možganske aktivnosti v mirovnem stanju se pomembno razlikujejo od tistih, ki jih opažamo med osredotočenim vedênjem ali spanjem, in razkrivajo pomembne principe delovanja možganov v zdravju in bolezni.

— ❖ —

Sanje skozi prizmo kognitivne nevroznanosti: teorije, ki so tlakovale pot današnjemu raziskovanju sanj

Sara Fabjan

Skoraj vsaka knjiga, članek in komentar, ki govori o sanjah, se začne nekako takole: "Sanjamo vsako noč. Zakaj sanjamo in kaj je funkcija naših sanj pa sta vprašanji, s katerima se že stoletja ubadamo, a vendar odgovora še zmeraj nimamo." A mnogoštevilne prepreke pri preučevanju sanj vseeno niso ustavile vneme raziskovalcev po preučevanju tega fenomena. V tem prispevku bomo podrobneje predstavili štiri teorije sanj, ki poskušajo odgovoriti na zgornji vprašanji iz kognitivno nevroznanstvenega vidika.

— ❖ —

Reverzibilni cerebralni vazokonstrikcijski sindrom – pot do diagnoze

Maja Cimperšek, Katarina Šurlan Popovič

Reverzibilni cerebralni vazokonstrikcijski sindrom (RCVS) zajema vsa tista obolenja, ki vodijo do reverzibilnega zoženja več predelov znotrajmožganskih arterij. Poimenovanje teh obolenj pred leti ni bilo poenoteno. Tako se je RCVS skrival pod številnimi imeni, kot so Call-Flemingov sindrom, migrenski vazospazem, poporodna cerebralna angiopatija, psevdovaskulitis osrednjega živčnega sistema ter benigna angiopatija osrednjega živčnega sistema. RCVS klinično najpogosteje prepoznamo po močnem in nenadno nastalem utripajočem glavobolu. Poleg glavobola so lahko prisotni tudi žariščni nevrološki izpadi. RCVS je klinično-radiološki sindrom, saj sum nanj postavimo na podlagi klinične slike, potrdimo pa ga s pomočjo radioloških preiskav. Čeprav je klinični izhod sindroma v večini primerov dober, lahko dolgotrajne in obsežne zožitve znotrajmožganskih arterij vodijo do hudih nevroloških okvar ali celo smrti.

— ❖ —

Novosti iz celične in tkivne znanosti – poročilo s kongresa ACTC 2018

Maša Čater

V začetku 20. stoletja so se pričele razvijati in vitro tehnike za raziskovanje celic centralnega živčnega sistema in za nadaljnje razmnoževanje celičnih kultur, sprva kot enojnih slojev, najpogosteje za študije možganskih tumorjev. Znanstveni pristop se od tedaj razvija z izjemno hitrostjo v smeri gojenja reprezentativnejših organov in tumorjev za študije. Konec maja 2018 se je na valižanski Univerzi v Cardiffu odvijal mednarodni kongres Advances in Cell and Tissue Culture 2018, letos že 10. zapored. Raziskovalci iz celega sveta so predstavili nova dognanja iz sveta celic in nevrologije.

— ❖ —

Pogoji za raziskovanje s prepovedanimi drogami

Milan Krek

V skladu s slovenskim zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami so prepovedane droge rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na telesno ali duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje ljudi in so opredeljene v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog.

— ❖ —

Subjektivna kognitivna pritožba in blaga kognitivna motnja - zgodnja klinična diagnoza kot podlaga za spremembo poteka bolezni v prihodnosti

Liam Korošec Hudnik

Alzheimerjeva bolezen (AB) predstavlja najpogostejšo demenco v starejši populaciji. Pri njej sta veliko breme tako kronično napredujoč potek bolezni kot relativno malo terapevtskih možnosti z dokazanimi uspehi. V zadnjih desetletjih se je klinični spekter obravnave Alzheimerjeve bolezni kot najpogostejše demence razširil in zajel še koncepta blage kognitivne motnje (BKM) in subjektivne kognitivne pritožbe (SKP). Slednja nista povezana samo z Alzheimerjevo boleznijo, temveč predstavljata etiološko zelo raznoliki entiteti. Zato potrebujemo izoblikovane kriterije za prepoznavo posameznikov z omenjenima stanjema, ki imajo večje tveganje za razvoj demence. To je zelo pomembno, saj je razvoj terapije v prihodnosti usmerjen v zdravljenje zgodnjih oblik bolezni, s čimer bi lahko spremenili in vplivali na njen potek.

— ❖ —

aktualno

Nevromit ali nevrohit – to je zdaj vprašanje

Tina Bregant

Znanost s sodobnimi tehnologijami stopa skozi naša življenja z velikimi koraki: sproščeno, duhovito in lahkotno. Ponuja veliko priložnosti, tudi finančnih, in se ne boji poenostavljanja ter vsesplošne dostopnosti. Pa vendar ali pa morda prav zato, se srečujemo s številnimi netočnimi ali zavajajočimi interpretacijami znanosti, ki nas vsakič znova opominjajo na kritično uporabo lastnega uma in znanja. Eno od področij, s katerimi se srečujemo in potrebuje stalen in buden nadzor, je preplet nevroznanstvenih spoznanj in izobraževanja.

— ❖ —