SiNAPSA, sobota, 27. maj 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Internet: nadgradnja ali nadomestek uma?

Matej Perovnik

Ura je deset zvečer, ko odprem urejevalec besedila in začnem s pisanjem prispevka. Vibriranje telefona mi sporoči, da moram danes povaditi še francoščino. Odprem brskalnik ter se prebijem čez sveženj kratkih vaj. Nato, čisto nezavedno, odprem v zavihku še svoj najljubši novičarski portal, družbeno omrežje ter se spomnim na geslo, ki sem ga hotel vključit v prispevek, a ga ne razumem popolnoma. Geslo vtipkam v iskalnik. Dobim milijone zadetkov, kliknem na prvega, osvežim znanje, se naučim nekaj novega in se vrnem k prispevku. Ura je polnoč, ko odprem članek o Pitcairnovih otokih, ki pritegne mojo pozornost do te mere, da se vanj popolnoma potopim in zadovoljen odpravim spat. Jutri bom lahko širil sveže pridobljeno znanje o eksotičnem otočju, za katerega večina mojih prijateljev še nikoli ni slišala.

Zgornjo zgodbo, z malo drugačnimi podrobnostmi, smo mnogi že doživeli ali pa jo doživljamo ravno sedaj in iz tega vidika ni zelo posebna ali nenavadna. Njen čar se skriva v podrobnostih, ki se nam razkrijejo, ko nanjo pogledamo skozi oči zunanjega opazovalca ter nam orišejo okolje interneta, v katerem preživimo velik del našega (prostega) časa. Lastnost, ki jo opazimo najprej, je razdrobljenost misli, možnost slediti svojemu (ali vsiljenemu?) miselnemu toku. Postati list na deroči reki informacij. Okolje v katerem nas na vsakem vogalu čaka nov, zanimiv delček informacije. Vendar nam delčki informacij, ki jih na spletu zasledimo, se jim začudimo, morda delimo ter nato pozabimo, ne pomagajo pri ustvarjanju znanja. To nas ne moti preveč, saj je razdrobljena pozornost ena izmed značilnosti interneta, ki nam na kratki rok ne škodi. Ravno nasprotno. Vsaka informacija, predstavlja majhno nagrado in ko nas pri pisanju članka zmoti elektronska pošta s pomembno vsebino o novi video vsebini, ki si jo enostavno moramo pogledati, je ta motnja pravzaprav nagrada. Pridobili smo nekaj novega.

Uvodna zgodba pa čisto na koncu razkrije še eno izjemno lastnost svetovnega spleta, povezljivost in dostopnost bogatih informacij, s katerimi si lahko nadgradimo že obstoječe znanje ali pa začnemo v naših umih graditi nekaj čisto novega. Za doseg tega se moramo znati ustaviti in »vklopiti« naše počasnejše, racionalno razmišljanje.

Stalna dostopnost informacij pa ima lahko na naš um tudi negativen vpliv. Če namreč vemo, da nam je informacija stalno in zanesljivo dostopna, si je ne potrebujemo zapomniti, kajne? Zgornjo izjavo si poglejmo najprej v okviru hipoteze o transaktivnem spominu (ang. transactive memory). Wegner je transaktivni spomin opisal kot skupek posameznih spominskih sistemov, ki so med seboj povezani s komunikacijo. Postavljeni sistemi določijo posameznike, ki skrbijo za določena področja na katerih so strokovnjaki. Transaktivni spomin, ki se ustvari brez zavednega truda, si je najlažje predstavljati v okviru domače družine, v kateri so povezani mama, oče in otrok. Njihovi spomini se vsakodnevno prepletajo. Mama se tako spomni dogodkov iz družinske preteklosti, oče je strokovnjak za tehnične zadeve, otrok pa je moderno tehnologijo tako ali tako obvladal še preden je šel v šolo. Mama ve, da se bo lahko vedno zanesla na druga dva člana, ko bo naletela na tehnični ali računalniški problem, medtem ko si očetu ni potrebno zapomniti vseh detajlov iz poletnega potovanja, na katerega so šli pred sedmimi leti.

Druga, zelo pomembna, lastnost transaktivnega spomina pa je povezljivost znotraj enega spomina ter povezovanje delcev spominov v smiselno celoto. Primer povezljivosti lahko orišemo s primerom s šefom in tajnico: šef vpraša po vsebini neke mape, tajnica pa mu ponudi le namig (»Tto sem vam povedala že včeraj.«), ki privede do tega, da se šef spomni, kam si je zapisal iskano informacijo. Spomin lahko konceptualno razdelimo na tri faze. V prvi fazi smo z informacijo seznanjeni, v drugi jo shranimo in v tretji, v kolikor je bilo shranjevanje uspešno in smo informaciji dodali ustrezno oznako, prikličemo. Sistem povezanih spominskih sistemov (transaktivni spominski sistem) se tako prepleta preko katerekoli izmed omenjenih faz1. Kam se, v zgornji sistem, vplete internet? Zaradi svoje vseprisotnosti in vsevednosti se vedno bolj dozdeva, da zavzema vlogo strokovnjaka v našem sistemu transaktivnega spomina. Partnerja, na katerega se lahko vedno obrnemo in si zaradi tega ne rabimo več zapomniti »nepotrebnih« dejstev, saj so nam te vedno dostopne na zunanjem mediju2. Študija, ki jo je objavil Fisher s sodelavci, pa je razkrila še nekaj. Izpostavljenost uporabe iskalnika pri pomoči pri odgovarjanju na neko opisno vprašanje je imela pomemben vpliv pri kasnejšem preverjanju ocene lastnega znanja iz drugih področjih, nepovezanih z začetnim vprašanjem. Ljudje, ki so se pred kratkim »družili s svojim strokovnjakom za vse«, so višje cenili lastno znanje ter dojemali svoje možgane kot bolj aktivne. Meja med znanjem, ki ga imamo shranjenega notranje in tistim, ki nam je dostopno na internetu je postala zabrisana3. Študija, ki jo je izvedla Ferguson s sodelavci, je razkrila, da so bili ljudje manj samozavestni pri dejanskem odgovarjanju na vprašanja, če so imeli dostop do interneta4. Kako si lahko razlagamo to neskladje? Ena izmed razlag bi lahko bila ta, da nam internet daje občutek večjega znanja, vendar se ta občutek razblini, ko smo postavljeni pred dejansko vprašanje in je potrebno točno oceniti lokacijo spomina, ki ga iščemo. V takih okoliščinah smo nato postavljeni ob bok velikemu strokovnjaku (internetu), ko si upamo reči le še stvari, ki jih zagotovo vemo. Strokovnjak nas dela bolj nervozne, ko smo v njegovi prisotnosti ter bolj samozavestne takoj po druženju z njim.

Skladiščenje informacij na zunanjem mediju ni za (modernega) človeka nič novega. Že na jamske poslikave lahko gledamo kot na poskus prenosa spominov in shranjevanje le teh na bolj odpornem mediju, takemu, ki ni mogel umreti zaradi bolezni ali ugriza divje živali. Zunanji spomin je nato resnično zacvetel z izumom pisave in dostopnosti nove tehnologije ljudem. Dandanes je meja med dnevnikom in našim lastnim spominom skoraj neobstoječa. Papir in pisalo nam ne pomagata le pri shranjevanju temveč tudi pri ustvarjanju in urejanju informacij. Le pomislite na vse sheme, diagrame in risbice, ki ste jih ustvarili med študijem, da bi si osmislili naučeno. Zadnji v temu sosledju t. i. izumov, ki podaljšujejo um, je internet. Internet s svojo obsežnostjo in dostopnostjo presega vse omenjene izume in se, kot smo videli na zgornjem primeru, močno vpleta v naše razmišljanje.

Ali lahko torej s pomočjo interneta ter moderne tehnologije že popolnoma nadomestimo naš lasten spomin? V kolikor smo zdravi, je to zelo malo verjetno. Kaj pa, če izgubimo lasten spomin, ga lahko nato nadomestimo z elektronskim? Patricku Jonesu se je zgodilo prav to. Zaradi ponavljajočih se pretresov možganov je namreč razvil hud primer anterogradne amnezije – ni mogel več tvoriti novih spominov. V zavedanju svoje težave je do nje pristopil na prav poseben način. Izgubljen notranji spomin je nadomestil z računalniškim. Preko računalniškega programa je začel slediti vsem pomembnih dogodkom, ki so se mu zgodili in preko drugega te dogodke povezovati med seboj v mrežo informacij. Po njegovih besedah sta njegov računalnik in telefon postala ustreznici »motoriziranega invalidskega vozička za tetraplegika«. Kako torej izgledajo njegove vsakodnevne interakcije? Spodaj je priložen opis Jonesove komunikacije s psihologom Garyjem Marcusom5:

Ko sem prejel vaše elektronsko sporočilo, nisem vedel kdo ste ali zakaj se sploh pogovarjava. Zgodovina najinega pogovora mi ni pomagala. Nato sem vpisal vaše ime v svoj računalnik, ki mi je predstavil svoje zapiske o temu kdo ste, zakaj se pogovarjava, kdo naju je predstavil, zapis najinih dosedanjih interakcij itd.

Je internet že postal nadomestek našega uma ali nam pomaga pri nadgradnji? Do točnega odgovora na to vprašanje bomo prišli postopoma. Edina stvar, ki jo lahko trdimo, je da se naša uporaba interneta gotovo odraža na naših miselnih vzorcih in v naših možganih. Vprašanje »Kako?« pa zaenkrat ostaja neodgovorjeno. Na nas je, da bomo uspeli tudi s prihodom te nove, močne tehnologije obdržati to kar nas dela človeške. Če za konec parafraziram še Nicholasa Carra, avtorja knjige Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja: V današnjem svetu moramo najti čas za učinkovito prebiranje podatkov v internetnem supermarketu, vendar je prav tako nujno, da se znamo umakniti v neskončne poljane lastnega uma.

    ___
  1. Wegner DM. Transactive memory: A contemporary analysis of the group mind. In: Mullen B, Goethals GR Theories of group behavior. New York: Springer-Verlag ; 1986. pp. 185-208. 

  2. Sparrow B, Liu J, Wegner DM. Google effects on memory: cognitive consequences of having information at our fingertips. Science. 2011;333(6043):776-8. 

  3. Fisher M, Goddu MK, Keil FC. Searching for explanations: How the Internet inflates estimates of internal knowledge. Journal of experimental psychology General. 2015;144(3):674-87. 

  4. Ferguson AM, McLean D, Risko EF. Answers at your fingertips: Access to the Internet influences willingness to answer questions. Consciousness and cognition. 2015;37:91-102. 

  5. What if HM had a Blackberry? [internet]. Psychology Today 1991-2017 Sussex Publishers, LLC. Dosegljivo na: https://www.psychologytoday.com/blog/kluge/200812/what-if-hm-had-blackberry. 

Matej Perovnik, študent medicine
Medicinska fakulteta
Univerza v Ljubljani

Objavljeno: 12. marec 2017