Kaj nam lahko Stingovi možgani povejo o glasbi?

Neurocase, 4. 9. 2016

Vir: Wikimedia Commons

Nevroznanost je pred nastopom modernih tehnik slikanja možganov v svojih spoznanjih pogosto napredovala s pomočjo študij pacientov, ki so imeli specifične poškodbe možganov. Iz težav v njihovem vedenju je mogoče sklepati na funkcijo okvarjene strukture v možganih. Možgani zdravih in “povprečnih” ljudi svojo pozornost dobivajo v študijah s številnimi udeleženci, v katerih znanstveniki ugotavljajo, kaj nam je skupnega. Študije izredno sposobnih posameznikov pa so redkejše, a nam lahko zaradi posebnosti udeležencev ponudijo edinstven vpogled v delovanje možganov.

Daniel Levitin je glasbenik in nevroznanstvenik, ki se ukvarja s preučevanjem glasbe. Do ideje za pričujočo raziskavo je prišlo, ko je Sting prebral Levitinovo knjigo This is Your Brain on Music in ga vprašal, ali si lahko ogleda njegov laboratorij. Nevroznanstvenik pa je glasbenika povabil k snemanju možganov.

Med snemanjem je bil Sting izpostavljen trem pogojem: v prvem je v mislih skladal novo glasbo, v drugem delu si je moral glasbo v mislih predstavljati, nato pa jo je še poslušal, v tretjem delu pa je zgolj poslušal glasbo različnih zvrsti.

Raziskovalca Levitin in Grafton sta nato z novimi statističnimi tehnikami, kot sta multivariatna analiza vzorcev in analiza reprezentacijske različnosti, ugotavljala, kakšne so podobnosti in razlike v vzorcih možganske aktivacije med različnimi pogoji in skladbami.

Pričakovana ugotovitev je bila, da je možganska aktivacija med poslušanjem in predstavljanjem zelo podobna. Z analizo podobnosti aktivacije med skladbami sta ugotovila, da se le-te združujejo v skupine glede na njihovo podobnost v lestvici, motivu, orkestraciji. Skladbe so se torej grupirale po slogu - klasične skupaj, rock skladbe skupaj itd.

Zanimiva je podobnost aktivacije med posamičnimi skladbami. Stingova Moon Over Bourbon Street in Green Onions (Booker T. & The MG’s) sta za laika lahko na posluh precej različni skladbi, Stingovi možgani pa se nanju odzivajo zelo podobno. Obe imata isti tempo, sta v F-molu in imata podoben ritem. Podobno aktivacijo sta sprožili tudi predstavljanje pesmi Satisfaction (Rolling Stones) in Stingove Englishman in New York, ki pa sta podobni na nekoliko drugačen način. Bas v obeh pesmih se začne v tonu E. Podobnost v možganski aktivaciji je precej logična, če pomislimo na to, da je Sting basist.

V delu eksperimenta, v katerem je Sting skladbe samo poslušal, so potrdili, da se te združujejo predvsem po žanrih, ne pa toliko po tem, ali so mu bile poznane od prej. Večje razlike so nastale med klasično glasbo in reggaejem ter med popom in tangom. To je lahko povezano s tem, da je pri reggaeju in tango večji poudarek na ritmu, pri popu in klasični glasbi pa na melodiji.

Precej različno aktivacijo od ostalih je sprožila lahkotna glasba, ki je namenjena predvajanju v dvigalu. Po Stingovem mnenju to zanj ni presenetljivo, saj glasbo ločuje predvsem po tem, ali je kvalitetna ali ne in se glasbi za dvigala torej izogiba.

Veliko podobnost pri poslušanju so opazili še med skladbama Libertango (Astor Piazzola) in Girl (The Beatles). Prav tako na prvi posluh precej različni skladbi sta podobni v nekaj motivih (npr. zaporedje tonov E-F-E) in v tem, da sta obe v molu.

Raziskava nudi edinstven vpogled v možgane glasbenika. Vrednost raziskave sicer ni v tem, da je te rezultate možno posploševati, saj so nastali na posamezniku - možgani slehernika pa se lahko na isto glasbo odzivajo različno. Avtorja raziskave sta pokazala, kako lahko sodobna analitična orodja uporabljamo za preučevanje glasbe in ekspertize pri posameznikih. Tovrstne metode bi lahko uporabili tudi za preučevanje tega, kako atleti razmišljajo o športu, slikarji o barvah in oblikah … ter nevroznanstveni navdušenci o možganih.

Povzetek: A.M.

Vir: Neurocase


© SiNAPSA 2003-2012