Kako lahko nevroznanost osvetli razumevanje čustvene inteligentnosti?

Trends in Neurosciences, 12. 10. 2016

Inteligentnost pomeni sposobnost reševanja problemov, učenja, načrtovanja, logičnega sklepanja ipd. V psihologiji se je ta koncept od začetka njegovega merjenja pred dobrim stoletjem že razmeroma dobro uveljavil, kar pa ne velja za njegovega sorodnika - čustveno inteligentnost.

Medtem ko je inteligentnost uporaben napovednik uspeha na kognitivnem področju, naj bi čustvena inteligentnost bolje napovedovala spremenljivke kot so psihično zdravje, reševanje problemov v socialnih situacijah in kvaliteta odnosov. Kljub raziskavam, ki dokazujejo uporabnost koncepta čustvene inteligentnosti, obstajajo tudi take, ki dokazujejo nasprotno in pravijo, da le-ta ne pojasni nič, česar ne bi zadovoljivo merili že z običajnimi preizkusi inteligentnosti in merami osebnosti. Razkorak v raziskavah izhaja iz dveh pristopov k merjenju. Pri prvem merimo čustveno inteligentnost s samoopisnimi vprašalniki, torej tako, da udeleženci sami ocenijo, kako dobro se znajdejo v čustvenih situacijah. Drugi pristop pa opredeljuje čustveno inteligentnost kot sposobnost, ki jo merimo s testi dosežka. Pri takih testih se - tako kot pri testih splošne inteligentnosti - ne ocenjujemo sami, pač pa obstajajo pravilni in napačni odgovori. Izkaže se, da ljudje nismo najbolj objektivni pri ocenjevanju svojih čustvenih sposobnosti in da drugi pristop omogoča boljše napovedovanje čustvenih izidov v vsakodnevnem življenju.

Običajni psihometrični pristopi k merjenju čustvene inteligentnosti niso privedli do enotnega mnenja v stroki, zato so se avtorji preglednega članka v reviji Trends in Neurosciences posvetili vprašanju, kako nam lahko nevroznanost razsvetli razumevanje čustvene inteligentnosti. Nevroznanstvenih raziskav, ki bi se z njo ukvarjale neposredno, je razmeroma malo in niso dale skladnih rezultatov. Kljub temu nam nevroznanost gotovo lahko pove nekaj o čustvih - avtorji so se posvetili študijam lezij, ki se ukvarjajo z vprašanjem, kako so čustvene spremembe, ki se pojavijo po poškodbah glave, povezane s spremembami v možganih.

Po mnenju avtorjev so lahko govorimo t.i. “čustvenem omrežju” v možganih, saj je v številne spremembe v čustvovanju vpleten isti nabor možganskih predelov, in sicer predvsem amigdala, ventromedialni del frontalnega režnja, inzula in sprednji del cingulatne skorje.

Laični javnosti je amigdala bržkone najbolj poznana kot “možgansko središče za strah”. Čeprav je res, da je vpletena v doživljanje strahu, je to poenostavitev, saj je soudeležena tudi pri drugih čustvih in čustvenih funkcijah. Čustveno nabite spomine si načeloma boljše zapomnimo, pacienti s poškodbami amigdale pa imajo s čustvenim spominom težave. Poleg tega pa je amigdala skupaj z ventromedialnim prefrontalnim režnjem vpletena tudi v prepoznavanje čustev. Pacienti s poškdobami teh dveh delov težje prepoznavajo čustvene obrazne izraze, kar je verjetno povezano s tem, da so pri pogledu na ljudi manj pozorni na oči, ki pogosto razkrivajo naše čustveno stanje.

Ventromedialni prefrontalni reženj je eden izmed delov možganov, ki je bil pomemben v zgodovini nevroznanosti. Ta del je imel namreč poškodovan paradigmatski pacient Phineas Gage, ki se je po poškodbi glave čustveno spremenil - težko je nadzoroval svoja čustva, po besedah njegovega zdravnika se je “začel obnašati kot žival”. Podobne spremembe se pojavijo tudi pri drugih pacientih s poškodbami frontalnega režnja, njihova čustva lahko postanejo manj intenzivna, svojih nespametnih ravnanj ne obžalujejo in težje prepoznajo vedenje, ki ni primerno socialnemu kontekstu.

Zadnji dve področji v čustvenem omrežju, insula in anteriorna cingulatna skorja, sta pomembni za empatijo in poimenovanje čustev. Pri pacientih s poškodbami insule in cingulatne skorje se pogosto pojavi aleksitimija - zmanjšana sposobnost prepoznavanja lastnih in tujih čustvenih stanj. Insula je pomembno vpletena v subjektivno doživljanje čustev, saj se v njej združujejo signali o telesnih stanjih, ki ta stanja tudi določajo.

Že hiter pregled čustvenih sprememb povezanih s poškodbami glave nam da vedeti, da nevroznanost lahko nudi pomemben vpogled tudi v čustveno inteligentnost. Eden izmed doprinosov nevroznanosti k področju je, da čustvena in splošna inteligentnost v bistvu nista tako ločeni področji kot sta ju predvidevale psihološke teorije, saj se možganska področja vpletena v obe v veliki meri prekrivajo.

Vsekakor bo združevanje psiholoških in nevroznanstvenih teorij o čustveni inteligentnosti pomembno, saj ima veliko praktično vrednost v šolstvu, na kliničnem področju, v svetovanju in drugje.

Povzetek: A.M.

Vir: Trends in Neurosciences


© SiNAPSA 2003-2012