Draga, pomanjšal sem udeležence: Zaznavanje telesne velikosti

Science Now, 22. 2. 2012

Ko je Lemuel Gulliver, glavni junak Swiftovega Gulliverja, pristal na Lilliput, se ni dojemal kot velikan, temveč je sklepal, da so vsi okoli njega majhni. Sedaj je skupina kognitivnih znanstvenikov pokazala, da smo vsi nekoliko podobni Gulliverju. V domiselnem eksperimentu so udeležence prepričali, da se je njihova velikost – v odnosu do drugih predmetov – spremenila. Izkazalo se je, da so udeleženci menili, da se je spremenilo vse okoli njih, ne pa oni sami.

Ali ljudje uporabljajo lastna telesa kot merilno palico za ocenjevanje velikosti stvari? Ali so naši možgani zmožni tvorjenja ocen velikosti predmetov v okolici brez primerjave z lastnim telesom? Da bi se prepričal, je Björn van der Hoort s sodelavci na Karolinska inštitutu v Stockholmu poiskal 198 prostovoljcev, ki so se morali uleči tako, da so videli svoje noge pred seboj. Vsak udeleženec si je nadel vizir z zaslonom, ki je predvajal videoposnetek nog lutke, ki je ležala poleg njega. Bodisi s prstom bodisi s palico se je Van der Hoort dotikal udeleženčeve noge (te ni videl), hkrati pa tudi ustrezno nogo lutke, ki jo je videl v vizirju. Kombinacija vida in dotika je bila dovolj, da je udeležence privedla do občutka, da so umetne noge njihove: Van der Hoort jih je lahko tudi prestrašil, če je v umetno nogo zarezal z nožem.

Potem pa so stvari postale zares čudne. Raziskovalci so umetne noge naskrivaj zamenjali bodisi z ogromnimi 400, kratkimi 80 in majcenimi 30 centimetrskimi nogami. Pred kamero so zanihali kvader in udeležence prosili za oceno njegove velikosti z uporabo tako besed kot tudi gest. Če so bile »njihove« noge majcene, so udeleženci velikost kvadra običajno precenjevali, če so bile velike, pa so jo podcenjevali – z običajnimi napakami okoli 40 %.

Raziskovalci so zatem pokazali na predmet, denimo stol, ki je bil onkraj »udeleženčevih« nog. Ko so jim rekli naj vstanejo in gredo do predmeta z zaprtimi očmi, z lastnimi nogami, so tisti, ki so jim prej predvajali posnetek dolgih nog, naredili premalo korakov proti predmetu. Obratno je veljalo za udeležence, ki so jim prej predvajali posnetek kratkih nog. Raziskovalci so zaključili, da so udeleženci svet merili s svojo telesno velikostjo in so, namesto da bi zaznali le spremembo velikosti njihovih nog, sklepali, da so se stvari okoli njih povečale ali pomanjšale.

Raziskovalci so eksperiment izvedli tudi na sebi in presenečeni odkrili, kako hitro so lahko zavedeni tudi sami. »Zanimiva izkušnja je, da se lahko počutiš kot da je telo barbike tvoje, nato pa vidiš znanstvenika priti mimo in je velikan,« pravi glavni avtor H. Henrik Ehrsson. Van der Hoort dodaja, da je iluzija podobna čudnemu občutku, ki ga dobimo, ko poberemo igračo iz svojega otroštva in se zavzamemo da je ta veliko manjša kot smo si jo zapomnili.

Eksperiment poudarja gnetljivost naše zaznave lastne telesne velikosti, pravi Olaf Blanke, nevroznanstvenik na Švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo v Lausanne. Van der Hoort pravi, da lahko sposobnost zavajanja možganov v občutek, da je dislociran telesni del njegov lasten, koristi, če bi želeli »zamenjati telo« s humanoidnim robotom in ga pri izvajanju kakšne nevarne naloge upravljati prvoosebno, z lastnim telesom, namesto s krmilno palico.

V bodoče Van der Hoort namerava uporabiti tudi slikanje možganov, da bi ugotovil kako možgani reagirajo ko ugotovijo, da je njihovo telo zelo malo ali zelo veliko. Pričakuje, da bodo med prilagajanjem novi telesni velikosti najbolj aktivni deli, ki procesirajo vidno zaznavo in položaj v prostoru.

Prevod: Matic Kadliček

Vir: Science Now


© SiNAPSA 2003-2012