Brez posebnega citiranja in navajanja avtorjev lahko rečemo, da je vidno opazovanje sveta okoli nas eden močnejših virov informacij, ki oblikuje nas in naš pogled na svet. Obnašamo se tako, kot smo se skozi opazovanje naučili, da je najbolj primerno: Že majhni otroci vzorce obnašanja in reagiranja usvojijo s pomočjo opazovanja in ponavljanja, človek pa se kasneje v življenju ravno tako v interakciji z okoljem nauči, da je lažje živeti, če si že prvi pogled očem prijazen.

Našim možganom vzbujajo močne stimulacije predvsem opazovanje in prepoznavanje obrazov drugih ljudi, saj je del možganov, imenovan fuziformni girus, rezerviran prav za prepoznavanje in procesiranje tega tipa stimulov. To se kaže tudi pri študijah umetniških del, ki ob opazovanju portretov, ki vzpostavljajo z gledalcem očesni stik¹, sproži močen emocionalni odziv (eden najbolj znanih primerov je gotovo Mona Lisa). Zanimiva pa je tudi ugotovitev, da je estetska izkušnja pri ljudeh, ki so eksperti na področju umetnosti, mnogo močnejša in daljša, kot pa pri umetniških amaterjih. Ljudje, ki torej posedujejo več znanja o stvareh, ki jih opazujejo, ob tem doživljajo močnejši užitek, ki tudi dlje traja².

Nove medijske tehnologije, kapitalistični marketinški sistem in razvita vizualna kultura nam omogočajo, da naše oko sprejema veliko več informacij kot pred leti. Sveta ne vidimo več le analogno, temveč lahko do informacij o njem dostopamo tudi digitalno, prav tako pa lahko digitalno dostopa do nas. Google je s pomočjo storitve »Google Street View« omogočil, da lahko prek spleta vidimo vsak delček sveta, ki je dostopen po javnih cestah, kar po eni strani nudi veliko udobje pri orientaciji, po drugi strani pa odpira vprašanja o varovanju zasebnosti. Je prav, da ima celoten svet dostop do izgleda naše hiše, ali je to že stvar, ki jo nismo pripravljeni deliti? Kaj pa drugi osebni podatki? Koliko smo pripravljeni deliti s svetom prek spleta in koliko v živo? Vedno več informacij delimo prek spleta, istočasno pa se zdi, da se ravno zaradi občutka nenehne opazovanosti vedno bolj izpostavlja vprašanje, kaj je sploh še lahko intimno? Kdo so tisti ljudje, ki zbirajo informacije na spletu, kako jim koristijo in ali jih lahko zlorabijo?

George Orwell v knjigi 1984 pokaže, da nadzor z opazovanjem ljudje najmočneje izvajamo drug na drugem, torej, čeprav sta opazovanje in nadzor z vrhov sistema močna, se ljudje še vedno najlažje in najbolj natančno opazujemo med seboj. Največja nadzorovanost ne izhaja iz strani represivnih organov, ampak iz medsebojnega opazovanja. Genialnost totalitarističnih sistemov ni v tem, da so na vsakem koraku kamere Velikega brata, ki ljudi neprestano opazuje in opozarja, da je treba živeti po določenih pravilih, temveč je to, da ljudje drug drugega opazujemo in nadzorujemo.

Pri opazovanju pa je pomembno tudi zavedanje, da smo opazovani. Jeremy Bentham je v svojem panoptikonu ³ načrtoval ultimativno kaznilniško in nadzorovalno politiko (idejo je pozneje razširil Michel Foucault v delu Nadzorovanje in kaznovanje). Prebivalci te okrogle stavbe naj bi bili v celicah neprenehoma pod vtisom, da so opazovani, saj sami nimajo vpogleda na paznika na sredini. Enako ali podobno lahko o družbi nadzorovanja in opazovanja govorimo na videonadzorovanih področjih v mestu, v trgovinah in na spletu, kjer možnost opazovanja vedno obstaja, nihče pa točno ne ve, ali se to opazovanje v tistem trenutku dejansko izvaja, ali ne. Pojavi se torej vprašanje, kako občutek, da smo opazovani, vpliva na nas, na naše obnašanje. Na spletu, denimo, nas na opazovanje našega obnašanja opozarjajo pasice, ki poročajo o uporabi piškotkov. Vendar pa se pri brskanju vseeno počutimo bolj varne, neopazovane, saj svet raziskujemo v udobju, intimi našega doma. Zakaj pa je intima, občutek zasebnosti tako pomemben? In še bolj pomembno: zakaj je opazovanje tuje intime za človeka tako zelo zanimivo?

Najbolj tipičen primer, resničnostni šovi, izhajajo ravno iz te predpostavke: Craig Gilbert, ustvarjalec prvega poskusa snemanja resničnih ljudi v njihovem vsakdanjem življenju (»An American Family«), je navdih za to novo obliko televizijske oddaje dobil pri antropoloških odpravah Margaret Mead, ki je dokumentirala vsakdanje življenje Gvinejcev⁴. Javnost se je po ogledu prvih epizod odzvala burno: po eni strani je bilo opazovanje do takrat skritega izredno zanimivo, po drugi strani pa so se ob opazovanju tolikšne intime počutili nelagodno. Trenutno resničnostni šovi predstavljajo popularno obliko izpostavljanja javnosti in udeleženci na takšen način pridobivajo prepoznavnost in slavo. Kaj to pomeni za mentaliteto udeležencev resničnostnih šovov, torej ljudi, ki so radi opazovani oz. razkrivajo intimo svojega vsakodnevnega obnašanja širšemu svetu? Lahko to označimo za obliko narcizma? Morda bi na to vprašanje najlažje odgovoril režiser, torej nekdo, ki se v svoji karieri ukvarja z načrtovanjem interakcije med določenimi karakterji v določenem okolju, ali pa igralec, ki svoje obnašanje na odru oblikuje na podlagi scenarija, na odru ga ocenjuje, opazuje budno gledalčevo oko.

Nove tehnološke pridobitve nam očitno odpirajo veliko novih možnosti, istočasno pa tudi nove dileme, saj se spremembe odvijajo tako hitro, da ne moremo predvidevati, kako se bo igra opazovanja odvijala naprej: bo zasebnost postala nadstandard, ki si ga bo lahko privoščila samo kopica ljudi, ali pa bomo kmalu začeli nanjo gledati kot v zgodovini precenjeni koncept? Več na petkovi okrogli mizi na Tednu možganov.