Parkinsonova bolezen (PB) je nevrodegenerativna bolezen, ki prizadene predvsem dopaminergične nevrone v možganskem deblu. Čeprav je večina primerov idiopatskih, napredek na področju genetike razkriva vedno več genetskih dejavnikov tveganja. V tem članku predstavljamo ključne genetske mehanizme, nove diagnostične pristope in najnovejše terapevtske strategije, s poudarkom na genskem zdravljenju in urejanju RNA, ki obetata bolj tarčno usmerjene pristope pri zdravljenju PB.

Nevrodegenerativne bolezni predstavljajo enega največjih medicinskih in družbenih izzivov sodobnega časa. Značilno zanje je postopno propadanje nevronov, kar vodi do različnih nevroloških in motoričnih okvar. Zaradi staranja svetovne populacije njihova prevalenca narašča, kar predstavlja vse večji javnozdravstveni problem. Med njimi izstopa Parkinsonova bolezen (PB), ki je drugo najpogostejše nevrodegenerativno obolenje za Alzheimerjevo boleznijo in prizadene milijone ljudi po vsem svetu ¹. Ocenjuje se, da ima PB približno 1 odstotek ljudi, starejših od 60 let, pri osebah, starejših od 85 let, pa prevalenca naraste na 3–4 odstotke ². Moški zbolevajo približno 1,5-krat pogosteje kot ženske, bolezen pa je pogostejša v Evropi in Severni Ameriki kot v Aziji in Afriki ³. Pomembni dejavniki tveganja vključujejo starost, moški spol, genetsko predispozicijo ter izpostavljenost določenim okoljskim toksinom, kot so pesticidi, herbicidi in težke kovine ⁴. Po drugi strani pa telesna aktivnost in celo kajenje po nekaterih raziskavah delujeta zaščitno, kar kaže na zapleteno medsebojno delovanje genetskih in okoljskih dejavnikov ².

Nastanek in kompleksnost PB pogojujejo različni genetski in okoljski dejavniki. Klinična slika vključuje motnje gibanja, kot so tremor, rigidnost in bradikinezija (upočasnjeno gibanje), pogosto pa tudi kognitivne in psihiatrične simptome ter motnje avtonomnega živčnega sistema. Čeprav so bile identificirane številne genetske različice, ki povečujejo tveganje za razvoj PB, bolezen še vedno ni v celoti razumljena. Zaradi vpletenosti številnih genov in njihove medsebojne interakcije PB služi kot idealen model za raziskovanje kompleksnih bolezni z večplastno genetsko podlago ⁵.

Do danes ostaja zdravljenje predvsem simptomatsko, vendar nove raziskave v genetiki in biotehnologiji odpirajo vrata personaliziranim in potencialno kurativnim pristopom. Trenutno so v ospredju zdravila, ki vplivajo na dopaminergični sistem, saj je izguba dopaminergičnih nevronov v substantia nigra ključni patofiziološki mehanizem PB. Najpogosteje uporabljena je levodopa, ki ublaži motorične simptome, sledijo pa dopaminski agonisti ter inhibitorji MAO-B in COMT ⁶. V zadnjem desetletju napredek na področju prenosnih sistemov za genetski material, zlasti z uporabo adeno-povezanih virusov (AAV), odpira nove možnosti za gensko zdravljenje. Hkrati se razvijajo RNA-terapije, ki omogočajo poseg v bolezenske mehanizme že na ravni mRNA z utišanjem ali popravo izražanja patogenih genov. Za razliko od Alzheimerjeve bolezni, kjer so biološka zdravila, kot so monoklonska protitelesa proti beta-amiloidu, že v klinični uporabi, pri PB takšni pristopi še niso uveljavljeni. Glavni razlog je, da se patološki protein alfa-sinuklein kopiči znotraj nevronov, zaradi česar je slabo dostopen za protitelesa, ki praviloma učinkujejo zunaj celic. Poleg tega monoklonska protitelesa slabo prehajajo krvno-možgansko pregrado. Čeprav so bile razvite obetavne molekule, kot je prasinezumab, klinične študije doslej niso pokazale jasnih koristi za upočasnitev napredovanja bolezni ⁷. Zaradi teh izzivov so trenutno v ospredju genske in RNA-terapije, ki omogočajo ciljanje znotrajceličnih mehanizmov bolezni.

Genetsko ozadje Parkinsonove bolezni

Razvoj PB je bil do sedaj z uporabo sekvenciranja na ravni celotnega genoma (GWAS – genome wide association studies) in eksomskega sekvenciranja povezan z različicami v več vzročnih genih, kot so SNCA, LRRK2, VPS35, PRKN, PARK7, PINK1 in drugi (Slika 1) ^{8 9}. Kljub temu interakcija med temi različicami genov in tveganjem za razvoj bolezni še ni povsem pojasnjena. Bioinformacijske študije so identificirale še številne druge potencialne vzročne gene, katerih vloga pri razvoju PB je manj jasna in še predmet raziskav. Pomembno je poudariti, da prisotnost genetskih različic ne pomeni nujno razvoja bolezni, saj k nastanku pomembno prispevajo tudi okoljski dejavniki, kar dodatno pripomore h kompleksnosti patogeneze PB ¹⁰.

Slika 1: Shema genskih dejavnikov tveganja za PB in molekularnih poti, v katere so vključeni. Geni kodirajo proteine, ki sodelujejo predvsem pri obnavljanju mitohondrijev, avtofagiji, endocitozi, delovanju imunskega sistema in funkciji lizosomov. Povzeto po ugotovitvah Billingsley in sod. (2018).

Genetske dejavnike PB lahko preučujemo na dva načina: (1) z raziskovanjem redkih mendelskih oblik bolezni, kjer identificiramo vzročne gene, (2) z genetskimi statističnimi analizami večjega števila bolnikov, s katerimi odkrivamo genetske dejavnike tveganja za razvoj bolezni.

Za celovito razumevanje vloge genetskih in okoljskih dejavnikov je potrebna temeljita analiza obeh pristopov ¹¹.

Iskanje vzročnih genov temelji na razvrstitvi bolnikov s PB v dve skupini – na tiste z dedno (družinsko) obliko bolezni in na tiste s sporadično obliko, pri katerih v družinski anamnezi ni podatkov o pojavu bolezni. Po identifikaciji sprememb v kandidatnih genih z bioinformatskimi orodji raziskovalci nadalje preučujejo funkcijo proteinov in njihove biološke poti. V ta namen se pogosto uporabljajo tudi živalski modeli, s katerimi preučujejo patofiziološke funkcije identificiranih genov ¹¹.

Sodobni pristopi GWAS omogočajo odkrivanje novih potencialno vzročnih genov, pri čemer se trenutno največ pozornosti posveča genoma MAPT in GBA1 ¹¹. Gen MAPT kodira protein tau, ki ima ključno vlogo pri stabilizaciji mikrotubulov v živčnih celicah. Različice ali nepravilno uravnavanje tega gena lahko povzroči kopičenje proteinov tau, kar je povezano z razvojem nevrodegenerativnih bolezni, vključno s PB in drugimi tauopatijami. Gen GBA1 (glucosylceramidase beta 1) pa kodira encim glukocerebrozidazo, ki sodeluje pri razgradnji lipidov v lizosomih. Različice tega gena so povezane z zmanjšano encimsko aktivnostjo, kar vodi v kopičenje substratov in moteno delovanje lizosomov – mehanizem, ki se pogosto pojavlja pri bolnikih s PB ¹². Med drugimi je najpogosteje poročan vzročni gen za razvoj PB SNCA, ki kodira protein alfa-sinuklein (synuclein alpha), odgovoren za presinaptično uravnavanje sproščanja nevrotransmiterjev ¹³. Patogene različice vodijo do tvorbe napačno zvitega alfa-sinukleina, ki se kopiči v možganih v obliki Lewyjevih telesc. Njegova agregacija povzroča znotrajcelični stres, disfunkcijo proteasoma, oksidativni stres in posledično izgubo dopaminergičnih nevronov ¹³. SNCA, MAPT in GBA1 torej vplivajo na stabilnost celičnih struktur in razgradnjo celičnih odpadkov, pri čemer GBA1 neposredno vpliva na lizosomsko encimsko aktivnost. Obstaja sinergističen učinek, saj so te poti med seboj povezane: na primer, različice GBA1 lahko zmanjšajo lizosomsko učinkovitost in pospešijo kopičenje alfa-sinukleina, katerega razgradnja je odvisna od pravilnega delovanja avtofagije.

Geni, kot so PRKN, PINK1, VPS35 in LRRK2 sodelujejo v mitofagiji in avtofagiji – procesih, ki odstranjujejo poškodovane mitohondrije in napačno zvite proteine. Gen VPS35 (VPS35 retromer complex component) kodira komponento retromerskega kompleksa, vključeno v endolizosomske in avtofagijske procese. Znižano izražanje VPS35 ali patogene različice vplivajo na sposobnost razgradnje napačno zvitih proteinov, kar vodi v agregacijo alfa-sinukleina in nevrodegeneracijo. Funkcionalne povezave med VPS35 in geni SNCA, LRRK2 ter PRKN dodatno potrjujejo kompleksnost bolezni ¹⁴¹⁵.

LRRK2 (leucine rich repeat kinase 2) je gen, povezan z avtosomno dominantno obliko PB. Njegov produkt, z levcinom bogata kinaza 2, sodeluje pri avtofagiji, mitohondrijski funkciji in stabilnosti. Različice vodijo v povečano aktivnost kinazne domene, kar povzroča propad dopaminergičnih celic, oslabljeno nevrotransmisijo dopamina, moteno sintezo in razgradnjo proteinov, oksidativni stres in vnetje ¹²¹⁶.

Geni PRKN, PARK7 in PINK1 povzročajo avtosomno recesivne oblike PB. PRKN kodira ubikvitin-ligazo parkin, ki je pomembna za proteasomsko razgradnjo proteinov in ohranjanje mitohondrijske stabilnosti. PARK7 kodira protein DJ-1 (oziroma PB7), katerega funkcija še ni popolnoma znana, a je povezana z antioksidativno zaščito celic. PINK1 pa kodira PTEN-inducirano kinazo 1, ki deluje protivnetno in ima pomembno vlogo pri zaščiti mitohondrijev ¹²[ ^17]. PINK1 in parkin sodelujeta v mitofagiji, procesu selektivne odstranitve okvarjenih mitohondrijev prek avtofagije. Ko mitohondrij postane nedelujoč in izgubi membranski potencial, se PINK1 akumulira na njegovi zunanji membrani, kjer rekrutira in aktivira parkin. Parkin nato ubikvitinira različne mitohondrijske membranske proteine, kar služi kot signal za privabljanje avtofagosomov, ki mitohondrij obdajo in ga razgradijo. Mitofagija je ključna za vzdrževanje celičnega homeostatskega ravnovesja, ohranjanje mitohondrijske kakovosti, zmanjševanje oksidativnega stresa in preprečevanje kopičenja okvarjenih mitohondrijev ter nastanka apoptoze, kar je ključno za zdravje nevronov in preprečevanje nevrodegeneracije, kot jo opažamo pri PB ¹⁸. Skupaj ti geni predstavljajo ključne regulatorje ubikvitinskega sistema in mitohondrijske kakovostne kontrole, katerih disfunkcija vodi do celičnega stresa in s PB povezane nevrodegeneracije ¹²¹⁷.

S pristopom GWAS so poleg omenjenih redkih različic identificirali tudi številne pogoste dejavnike tveganja, ki posamezno prispevajo majhen delež, skupaj pa pomembno vplivajo na verjetnost razvoja PB. Največja do danes izvedena metaanaliza GWAS za PB, ki je vključevala več kot 37.000 bolnikov in identificirala 90 lokusov, povezanih s tveganjem za PB, je pokazala, da posamezni aleli prispevajo majhne učinke, vendar skupno pojasnijo pomemben delež genetske predispozicije – kar je temelj poligenskega modela ¹⁹. Ti poligenski prispevki dodatno potrjujejo, da razvoj PB temelji na zapleteni interakciji med številnimi genetskimi dejavniki in okoljem.

V zadnjih letih so raziskovalci PB raziskovali z uporabo različnih omskih pristopov, ki omogočajo celovito razumevanje molekularnih mehanizmov tega kompleksnega obolenja. Slovenski raziskovalci Karić in sod. (2011) so izvedli integrativne analize genomskih, transkriptomskih in proteomskih podatkov ter identificirali več novih kandidatnih genov za PB, katerih vloga pri bolezni še ni bila dovolj raziskana. Ti geni so bili odkriti z uporabo integrativnih pristopov, kot je sistem BITOLA, ki omogoča sintezo podatkov z različnih omskih ravni in njihovo združevanje za natančnejšo identifikacijo biooznačevalcev ²⁰. Uporaba umetne inteligence za analizo večomskih podatkov omogoča odkrivanje funkcionalnih variant, ki lahko vplivajo na razvoj in napredovanje PB. Ta pristop je omogočil prepoznavanje novih molekularnih poti, povezanih z boleznijo, in napredek pri identifikaciji biooznačevalcev, ki bi lahko podprli razvoj tarčnih prognostičnih in diagnostičnih testov za zgodnje odkrivanje bolezni ter napovedovanje njenega napredovanja ²¹. Napredek odpira nove možnosti za izboljšanje napovedne natančnosti in razumevanje patogeneze PB. Z vključitvijo teh novih podatkov v obstoječe raziskave se lahko že znani podatki strukturirajo in integrirajo v smiselni kontekst, kar pripomore k napredku v razumevanju molekularnih mehanizmov PB in razvoju novih terapevtskih pristopov. Novejši pristopi integracije večomskih podatkov (genomskih, transkriptomskih in proteomskih) omogočajo še natančnejše odkrivanje novih kandidatnih genov za PB. Ena od metod temelji na pozicijski analizi genomskih sprememb, kjer so Maver in sod. (2011) identificirali 29 novih potencialnih kandidatnih genov z združevanjem podatkov iz različnih študij ²². Poleg tega so z uporabo fenotipskih podatkov iz baze Human Phenotype Ontology okrepili verodostojnost rezultatov ter potrdili učinkovitost metode z odkritjem znanih PB-genov, kot sta SNCA in UCHL1. Integracija različnih omskih podatkov ⁸, podprta z naprednimi analitičnimi metodami in umetno inteligenco ²¹, tako omogoča prepoznavanje novih biooznačevalcev ter izboljšuje diagnostiko in napovedovanje bolezni, hkrati pa poudarja pomen standardizacije in validacije teh pristopov za prenos v klinično prakso ⁸.

Diagnostika Parkinsonove bolezni

Enoten test, ki bi lahko zanesljivo potrdil prisotnost PB, trenutno ne obstaja. Diagnoza temelji na simptomih, medicinski zgodovini in podrobnem kliničnem pregledu. Glavni motorični simptomi PD vključujejo tremor, rigidnost, bradikinezijo/akinezijo in posturalno nestabilnost, vendar klinična slika zajema tudi druge motorične in nemotorične simptome ²³. Zdravnik običajno izvede nekaj testov, pri katerih mora bolnik opraviti preproste mentalne ali fizične naloge, kot je premikanje po prostoru ²⁴. Prav tako oceni bolnikove kognitivne sposobnosti, obrazne izraze, prisotnost tresenja obraza, rok ali nog ter ravnotežje.

V zgodnjih fazah bolezni je lahko diagnoza zahtevna, saj so simptomi pogosto blagi. Zdravniki običajno upoštevajo možnost za PB, če ima bolnik vsaj dva glavna motorična simptoma, kot je tresenje okončin, bradikinezija ali rigidnost ²⁵. Če obstaja sum na PB, bo osebni zdravnik bolnika napotil k specialistu, običajno nevrologu ali geriatru ²⁴.

Za izključitev drugih vzrokov za simptome se lahko izvede slikanje možganov, kot je enofotonska izsevna računalniška tomografija (SPECT) ²⁴, vendar se ta metoda ne uporablja pri vseh bolnikih. Če so simptomi gibanja dovolj prepričljivi, je diagnoza mogoča že na tej podlagi, brez slikanja možganov, saj ima tudi ta metoda omejene sposobnosti natančne diagnoze ²⁵. Na slikah, ustvarjenih s SPECT, je mogoče opaziti zmanjšan privzem sledilnega barvila v zunanji del lentiformnega nukleusa oziroma putamen. Takšen rezultat je prisoten pri PB in drugih parkinsonskih sindromih (progresivni supranuklearni paralizi, multipli sistemski atrofiji, idiopatski PB, vaskularnem parkinsonizmu itd.). PB lahko od drugih parkinsonskih sindromov ločimo s pomočjo magnetne resonance (MRI), pri vaskularnem parkinsonizmu pa lahko iz MRI razberemo spremembe v žilnem sistemu ²⁶.

Prehod od kliničnih simptomov k biooznačevalcem

Tradicionalna diagnostika temelji predvsem na klinični sliki in pozitivnem odzivu na zdravljenje z levodopo, kar pomeni, da je bolezen pogosto diagnosticirana šele po znatni izgubi dopaminergičnih nevronov (običajno več kot 50 odstotkov v nigrostriatnem sistemu). Zaradi tega poteka intenziven razvoj novih diagnostičnih pristopov, ki temeljijo na biooznačevalcih.

Med nove pristope k diagnostiki PB sodijo biooznačevalci, ki omogočajo zgodnejše in natančnejše prepoznavanje bolezni ter njeno razlikovanje od drugih nevrodegenerativnih motenj. Analiza cerebrospinalne tekočine omogoča določanje koncentracij patološko spremenjenega alfa-sinukleina, nevrofilamentov lahkih verig (NFL), amiloidnih beljakovin in proteinov tau, kar je še posebej uporabno pri diferencialni diagnostiki ²⁷. Poleg tega nove tehnologije omogočajo izolacijo eksosomov tako iz cerebrospinalne tekočine kot periferne krvi in urina ter kvantifikacijo RNA znotraj njih, vključno z mikro RNA, kar se razvija kot manj invazivna alternativa likvorski diagnostiki ^28293031. Molekularno slikanje z uporabo pozitronske emisijske tomografije (PET) ali metod SPECT omogoča vizualizacijo dopaminskih transporterjev (DAT) ali prisotnosti nevroinflamacije, kar je koristno za zgodnje odkrivanje bolezni in spremljanje njenega napredovanja ³². Pomembno vlogo ima tudi napovedna genetika, saj analiza DNA lahko razkrije različice v genih, kot sta GBA1 in LRRK2, ki so povezane z večjim tveganjem za razvoj PB ter lahko napovedujejo potek bolezni in odziv na določene terapije ³³.

Takšen pristop pomeni pomemben premik od klasične simptomatske diagnostike k personalizirani medicini, kjer bi v prihodnosti kombinacija klinične slike in bioloških označevalcev omogočala zgodnejšo, natančnejšo in bolj ciljno usmerjeno obravnavo bolnikov s PB.

Gensko zdravljenje in RNA-terapije pri PB

Zdravila, kot so agonisti dopaminskih receptorjev in dopaminski prekurzor levodopa, lahko deloma ublažijo nekatere simptome PB, vendar ta pristop ni povsem specifičen, saj le 5–10 odstotkov levodope uspe preiti krvno-možgansko pregrado, medtem ko drugod po telesu povzroča nezaželene stranske učinke. Ker trenutno za zdravljenje PB še niso na voljo odobrena zdravila, je razvoj novih terapevtskih možnosti ključen cilj raziskav na tem področju. Raziskovalni pristopi vključujejo iskanje novih živalskih modelov bolezni in preučevanje možnosti genskega zdravljenja, presaditve matičnih celic in uporabe nevroprotektivnih sredstev ³⁴.

Zaradi napredka v dostavnih sistemih genetskega materiala v možgansko tkivo, predvsem z uporabo AAV, se odpirajo nove možnosti za gensko zdravljenje PB (Slika 2). AAV so nepatogeni virusi, ki jih raziskovalci pogosto uporabljajo kot prenašalce (vektorje) za dostavo terapevtskih genov v ciljne celice, tudi v centralnem živčnem sistemu. Njihova sposobnost dolgotrajnega izražanja v celicah brez povzročanja večjih imunskih odzivov jih naredi še posebej primerne za uporabo v možganih ³⁵. V okviru kliničnih študij so preučili več terapevtskih strategij:

– AAV-GAD: Gre za dostavo gena GAD za glutamat-dekarboksilazo, encim, ki pretvarja glutamat (eksicitatorni nevrotransmiter) v gama-aminomasleno kislino (GABA), ki ima zaviralni učinek za aktivnost nevronov. Ciljna struktura je subtalamično jedro, ki je pri bolnikih s PB pogosto prekomerno aktivirano. S povečano sintezo GABA se zmanjšajo simptomi motorične disfunkcije, saj se ponovno vzpostavi ravnovesje v bazalnih ganglijih ³⁶. – AAV-AADC: Namen tega zdravljenja je povečati izražanje aromatske L-aminokislinske dekarboksilaze (AADC) v možganih. Ta encim, ki ga kodira gen DDC (dopa decarboxylase), sodeluje pri pretvorbi levodope v dopamin. S tem pristopom bi se povečala učinkovitost terapije z levodopo in zmanjšali sistemski stranski učinki ³⁷. – GBA-genska terapija: Usmerjena je v obnovitev funkcije encima glukocerebrozidaze (GBA), katerega aktivnost je zmanjšana zaradi različic v genu GBA1, kar predstavlja enega najpogostejših genetskih dejavnikov tveganja za PB. Genska terapija, kot je PR001, uporablja adeno-povezane virusne vektorje za dostavo funkcionalnega gena GBA1 v možgane, s čimer se poveča aktivnost encima, izboljša lizosomska razgradnja in zmanjšuje kopičenje toksičnih oblik alfa-sinukleina, kar lahko upočasni napredovanje bolezni ³⁸.

Slika 2: Z razvojem novih metod se odpirajo nove možnosti za zdravljenje PB. AAV-GAD – terapija za vnašanje gena GAD, AAV-AADC – terapija za vnašanje gena DDC, AAV-GBA – terapija za vnašanje gena GBA1.

Poleg vnašanja genov v celice se razvijajo tudi RNA-terapije, ki omogočajo ciljanje bolezni že na ravni mRNA, preden se iz njih prevedejo nepravilni ali škodljivi proteini (Slika 2). Tak pristop omogoča bodisi utišanje izražanja škodljivih genov bodisi popravljanje različic brez posega v DNA:

– Protismiselni oligonukleotidi (antisense oligonucleotide, ASO): to so kratka zaporedja nukleotidov, ki se specifično vežejo na ciljno mRNA, npr. mRNA SNCA, in tako zavirajo sintezo alfa-sinukleina, proteina, ki se pri PB patološko kopiči. Nekateri terapevtiki ASO so že vstopili v zgodnje faze kliničnega testiranja ³⁹, kar dokazuje njihov potencial. – Urejanje RNA (RNA editing) je metoda, pri kateri se z encimom ADAR (adenosine deaminase acting on RNA) ciljno spremenijo posamezni nukleotidi v mRNA – najpogosteje adenozin v inozin (A-to-I). Celica inozin bere kot gvanin, kar omogoča popravljanje točkovnih različic na ravni RNA brez trajnih sprememb v DNA. Prednosti tega pristopa vključujejo reverzibilnost, manjši imunski odziv in višjo varnost v primerjavi z genskimi terapijami, ki trajno spreminjajo genom. Trenutno se ti postopki preizkušajo v celičnih linijah in na živalskih modelih, tudi v okviru raziskav PB, in kažejo velik terapevtski potencial ⁴⁰.

Primer takega pristopa je opisan v študiji Wettengel in sod. (2017), kjer so raziskovali popravljanje različice v genu PINK1 z uporabo človeškega encima ADAR2, ene od izooblik iz družine ADAR ⁴¹. V eksperimentu so uporabili celice HeLa z izbitim genom PINK1 (t. i. knock-out ali PINK1-KO) in testirali, ali je mogoče funkcijo tega gena obnoviti s pomočjo RNA-urejanja, usmerjenega z vodilno RNA. ADAR2 so usmerili k prezgodnjemu zaključnemu kodonu UAG v mRNA PINK1, ki je posledica različice W437X (zamenjava kodona za triptofan s stop kodonom na mestu 437), in ga s pomočjo prekodiranja A-to-I popravili nazaj v kodon za triptofan (UGG). Tako so obnovili izražanje funkcionalnega proteina PINK1 in ponovno aktivirali mitofagijo, ki jo uravnavata PINK1 in parkin. Popravek različice PINK1 W437X je odpravil perinuklearno kopičenje parkina in povrnil normalen fenotip mitofagije. Študija je pokazala, da je za uspešno RNA-urejanje potrebna prisotnost vodilne RNA, encima ADAR2 in ciljne mRNA z ustrezno različico.

Pogled v prihodnost

Personalizirana medicina, ki temelji na genetskem profilu posameznika, odpira nove možnosti za zdravljenje PB. S kombinacijo genske diagnostike, spremljanja biooznačevalcev in tarčnega zdravljenja omogoča zgodnejše odkrivanje bolezni ter učinkovitejše in bolj prilagojene terapevtske ukrepe.

Čeprav je bila PB dolgo časa obravnavana kot bolezen z neznanim vzrokom, ki jo je bilo mogoče zdraviti le simptomatsko, se danes kaže kot področje, kjer poglobljeno razumevanje molekularnih in genetskih mehanizmov vodi k razvoju naprednih terapevtskih strategij. Genske in RNA-terapije, skupaj z natančnejšo diagnostiko, kažejo, da se zdravljenje PB pomika proti bolj individualiziranemu in ciljno usmerjenemu pristopu. Napredne metode integracije večomskih podatkov, ki temeljijo na genomski poziciji, ponujajo možnost za odkrivanje novih molekularnih tarč in potencialnih terapevtskih strategij za PB.

Članek opisuje genetsko ozadje bolezni, sodobne diagnostične metode in nove terapevtske možnosti, ki jih omogoča biomedicinski napredek. PB ostaja kompleksna nevrodegenerativna motnja, pri kateri na razvoj in potek bolezni pomembno vplivata interakcija genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja. Identifikacija novih genetskih označevalcev in razumevanje njihovega pomena za patogenezo bolezni ne odpirata le novih poti za zdravljenje, temveč tudi upanje za boljšo kakovost življenja bolnikov v prihodnosti.