19. januarja 1998, me je v starosti 39 let zadela huda možganska kap. Bolezen je prišla povsem nepričakovano, brez kakršnihkoli opozorilnih znakov.

Po končanem zdravljenju v ljubljanskem Kliničnem centru so me prepeljali na Inštitut za rehabilitacijo invalidov. Po številnih fizioterapijah, delovnih terapijah in logopedskih obravnavah sem bil že jeseni, istega leta, sposoben samostojno živeti. V želji, da bi bilo čim prej vse po starem, sem veliko hodil po mestu in okoliških sprehajalnih poteh. Hoja pa ni bila moj cilj, hotel sem še veliko več …

Moji trije otroci so med tem rasli, postali so skoraj odrasli. Nisem jim mogel nuditi vsega tistega, kar sem obljubil ob njihovem rojstvu ali še celo pred njim. Če bi lahko izbirali, bi si verjetno tudi sami želeli drugačno življenje. Toda to so stvari, ki so se nam zgodile, in jih sprejemamo z vsem slabim in dobrim.

Svojih otrok nisem mogel do konca naučiti smučanja, tenisa, tudi hoja in kolesarjenje z mano za živahne otroke ne more biti največje zadovoljstvo. Vendar sem jim lahko posvetil veliko svojega časa; ko so bili mlajši, je bil vedno tudi čas za družabne igre. Nekatere stvari, ki so se jim dogajale, sem lahko tako »s strani« bolje videl in temeljito razmislil. V življenju navadnih ljudi za to velikokrat zmanjka časa in posluha. Z nasveti nočem biti preveč radodaren, saj mladi vendar ne potrebujejo napotkov starejših in izkušenejših toda, kakšno dobronamerno opozorilce vseeno kdaj prav pride.

Diplomiral sem na Fakulteti za elektrotehniko na Univerzi v Ljubljani. V času osamosvojitve Republike Slovenije sem s tremi sošolci iz faksa ustanovil podjetje Špica International, sistemi za avtomatsko identifikacijo d.o.o., ki je poznano tudi pod kratkim imenom Špica.

Po dolgotrajni rehabilitaciji sem se v nasprotju s pričakovanji okolice začel vračati v podjetje. Še istega leta 1998 sem se vrnil na delovno mesto, čeprav sem bil po kapi še štiri leta v bolniškem staležu. Leta 2002 sem se v nasprotju s splošnimi pričakovanji in črnogledimi napovedmi ponovno zaposlil v Špici kot prokurist.

Med tednom me čaka služba s štiriurno delovno obveznostjo. Tudi to sem dosegel, da so me kljub bolezni v mojem podjetju obdržali, da lahko po svojih močeh pomagam sodelavcem. Mogoče si lahko večkrat vzamem čas za pogovor in prisluhnem njihovim težavam. Mislim, da je to v današnjih časih brezglavega tekanja in pehanja za uspehom, zelo pomembno.

V svojem prostem času posvečam veliko časa in energije aktivnostim v Združenju bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB), kjer imam funkcijo predsednika nadzornega odbora in vodje Sekcije za šport in žur. Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije sestavlja 18 klubov, sekcija za šport in žur.

Sekcijo za šport in žur sestavlja skupina smejočih se ljudi, ki so doživeli možgansko kap. Žur ali šport, to je zanje pravzaprav vseeno, oboje jim prinaša veselje.

Vsako leto imajo v programu smučanje, udeležijo se pohoda »Pot ob žici«, kolesarskega izleta po Sloveniji ter nastopa pevskega zbora.

Poleg teh aktivnosti pa si omislijo še dneve z izleti in obiski doma in v tujini. V Skopju so si ogledali Nevrološko kliniko. V Frankfurtu so obiskali rehabilitacijski center za ljudi po doživeti kapi ter se srečali s sorodnim društvom za samopomoč. Na Debelem rtiču je bil za njih organiziran seminar joge. Žura ni manjkalo niti na otoku Silba.

Sekcija za šport in žur bolnikom po možganski kapi predstavlja eno izmed svetlih strani, ker jih spodbuja in jim daje upanje. Vse, kar počnejo, si je mogoče prebrati na spletnih straneh sekcije.