SiNAPSA, četrtek, 21. september 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Sledite svojo srečo ... z iPhone

Urban Kordeš

Eden od reklamnih sloganov za popularni applov iPhone na ameriškem tržišču je “There is an app for it!” – tudi za to obstaja programček! Stotisoči programčkov (aplikacij oziroma tako imenovanih “app”-ov) lahko ta pametni telefon transformirajo v vse mogoče: od poročevalca o borznih dogajanjih, iskalca najbližje sushi-restavracije, pa do modnega svetovalca ali mini klavirja. Ob obilju bolj ali manj norih in bolj ali manj koristnih idej, se je začela kazati nova niša uporabnosti: iPhone je lahko tudi zapisovalec lastnikovega doživljanja.

Urban Kordeš

Eden prvih “app”-ov na to temo prihaja izpod prstov harvardskega doktorskega študenta Matthewa Killingswortha, ki je v okviru projekta “Track your happiness” iPhone spremenil v sledilec sreče. Če ste ponosen lastnik iPhone-a, si lahko na omenjeni strani zastonj naložite programček, ki vam bo ob naključno izbranih trenutkih dneva zazvonil in zastavil nekaj preprostih vprašanj:

  • Kaj počneš?

  • So ti medtem, kar naj bi delal, misli odtavale (in če so – v katero smer: negativno, nevtralno, pozitivno)?

  • Kako se počutiš (v tem trenutku)? Svojo “srečnost” morate določiti na zveznem traku, nekje med “zelo slabo” in “zelo dobro”, pozicija drsnika pa se potem prevede v številko med 0 in 100.

Za članek, ki sta ga Killingsworth in profesor psihologije Daniel Gilbert lanskega novembra objavila v reviji Science1, sta obdelala odgovore 2250 odraslih, katerih povprečna starost je bila 34 let. 59% vzorca so sestavljali moški, 74% udeležencev je bilo Američanov.

Udeleženci so poročali, da so bili miselno odsotni približno 47 odstotkov časa. Misli so jim nekoliko pogosteje uhajale k prijetnim mislim, kot k neprijetnim, čeprav razlike med pogostnostjo neprijetnih, nevtralnih in prijetnih misli niso velike. Seveda so najbolj zanimive povezave med tavanjem misli (mind wandering) in poročili o počutju. Izkazalo se je, da je beg v prijetne misli povezan z dobrim razpoloženjem. Povprečno razpoloženje (na zgoraj opisani lestvici) ob pozitivnih mislih je bilo nekje okrog 70. To je skoraj enako kot razpoloženje povezano s stanji brez tavanja misli, torej stanji, ko so bili udeleženci prisotni pri trenutnem opravilu. Nevtralne in neprijetne misli pa so se jasno povezovale z neprijetnim počutjem, torej oceno, nižjo od 50. Skupna ugotovitev raziskave je bila torej usklajena z modrostmi, ki jih lahko slišite od učiteljev meditacije: beg iz “tu-in-zdaj” v tavajoče misli nas dela nesrečne.

Avtorja sta analizirala tudi časovni zamik med poročili o tavanju misli in zmanjšanem občutku sreče: pokazalo se je, da tavanje povzroči slabo razpoloženje – in ne obratno, kot bi morda pričakovali.

Zanimivo je, da vrsta opravila s katerim so bili udeleženci zaposleni ni zelo vplivala na pogostnost miselne odsotnosti. O tavanju misli so poročali vsaj 30% časa pri skoraj vseh dejavnostih (ki so vključevale vse od pisarniškega dela, skrbi za lastno higieno, pa do igre, telesne vadbe, molitve in ukvarjanja z otroci). Edina izjema je seks, med katerim so bili očitno udeleženci nekoliko bolj fokusirani: med ljubljenem so misli udeležencev tavale le v 10%. Na nasprotni strani spektra je telesna nega s 64%. Povzetek: tavanje misli statistično bolj vpliva na slabo počutje kot vrsta opravka, s katerim smo ob izbranem trenutku zaposleni.

Odzivi na raziskavo so precej burni, kar je na nek način presenečenje, glede na to, da gre za preliminarno poročilo (raziskava se nadaljuje, “app” ima na svojih iPhonih že več kot 6000 ljudi iz več kot 80 držav). Mnenja so deljena in niti avtorja sama si ne delata iluzij o dokončnosti rezultatov.

Uporabljena metoda je – vsem, ki so nam všeč moderne tehnološke igračke – zelo zanimiva, hkrati pa ne moremo spregledati mnogih težav. Najprej naj omenim, da je naključno vzorčenje izkustva že precej stara iznajdba. Izmislil si ga je psiholog Russell Hurlburt pred več kot 35. leti. Hurlburt je svojo metodo poimenoval opisno vzorčenje izkustva (descriptive experience sampling oz. DES). Od zgoraj omenjene metode se razlikuje v pridevniku “opisno”, saj predvideva kvalitativen opis doživljanja v (naključno) izbranih trenutkih. Predvideva tudi redna srečanja z raziskovalcem, izurjenim v fenomenološkem spraševanju, ki udeležencu pomaga pri razkrivanju doživljanja. Killingsworth in Gilbert s Hurburtovim delom očitno nista preveč dobro seznanjena, saj bi drugače verjetno več pozornosti namenila enemu glavnih problemov raziskovanja doživljanja: dejstvu, da večinoma zelo slabo poznamo svoje doživljanje, saj nas nikoli nihče ni sistematično uril v opazovanju le-tega. Smisel redukcije bogatega gestalta naše doživljajske pokrajine na “toliko-in-toliko % dobro počutje” je precej vprašljiv.

Druga metodološka težava je vprašanje vzorca. Številka udeležencev je fantastično velika, seveda pa ni jasno katero populacijo tovrstno “prostovoljno” internetno vzorčenje sploh predstavlja. Ta problem je morda najbolje povzel Charles Putnam, ki je v komentarju k raziskavi pripisal:

Čustvene težave sanjarjenja bi lahko bile povezane z osebnostnimi lastnostmi tistih, ki potrebujejo stalen stik prek mobilnih telefonov (…)

Putnam nekoliko igrivo dodaja:

“Mnogi znanstveniki uporabljajo sanjarjenje za reševanje problemov, ki pripelje do dviga razpoloženja.”2

Če nič drugega, opisana raziskava gotovo kaže, da so intenzivni uporabniki sodobnih “pametnih” telefonov precej časa z mislimi na paši.

Omeniti pa moram tudi pozitivno stran tovrstnega vzorčenja. Brez dvoma si bodo “app” za sledenje svojega doživljanja naložili samo tisti, ki jih to (torej svoje doživljanje) res zanima. Takšni udeleženci pa so sploh edini primerni za fenomenološke študije. Tisti, ki niso pripravljeni radovedno brskati po svojem izkustvu, ne morejo prispevati nobenih novih spoznanj s tega področja. Da so bili udeleženci Killingsworthove in Gilbertove raziskave zelo zainteresirani govori podatek, da so odgovorili na povprečno 83% pozivov. Očitno so si vzeli čas za odgovarjanje celo med ljubljenjem!

Ob koncu naj omenim še to, da ugledni reviji kot je Science, še nedavno tega ne bi niti na misel prišla objava članka s tovrstno tematiko. Sanjarjenje, tavanje misli in podobne doživljajske kategorije so dolgo spadale na obrobje psihologije in sploh niso imele mesta v kognitivni znanosti. (V zbirki povzetkov lanske Tusconske konference o zavesti lahko najdemo zanimivo analizo Alaina Morina, ki je preštel (ne)pogostnost pojmov povezanih z notranjim dialogom v psiholoških publikacijah.) Vse to pa se je spremenilo z odkritjem t.i. “default mode networks” (DMN) – sinhroniziranih možganskih omrežij, ki skrbijo za t.i. ozadno možgansko aktivnost. DMN povezujemo z možganskimi procesi, ki se aktivirajo takrat, ko nismo zaposleni z nobeno posebno nalogo. Tavanje misli je seveda najbolj očiten doživljajski korelat teh procesov.

Zdi se, kot da je najprej potrebna nevrološka “potrditev”, da neka vrsta doživljanja obstaja, šele potem lahko verjamemo svojemu izkustvu.

Konec koncev pa je vseeno v katerem vrstnem redu se zavemo sveta v katerem živimo. Kot je učil zenovski mojster Suzuki: najbolj pomembno je, da odkrijemo kaj je najbolj pomembno.

    ___
  1. Killingsworth MA, Gilbert DT. A Wandering Mind Is an Unhappy Mind. Science 2010 Nov;330(6006):932. 

  2. http://www.newscientist.com/article/dn19715-iphone-app-reveals-the-emotional-downside-of-daydreams.html 

Izr. prof. dr. Urban Kordeš,
Pedagoska fakulteta, Univerza v Ljubljani