SiNAPSA, petek, 3. december 2021

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Lekcije o možganih, ki jih želite poznati

Recenzija knjige 7½ Lessons about the Brain (Lisa Feldman Barrett)

Saša Koprivec

7½ Lessons about the Brain je prikupna in zabavna knjiga priznane ameriške nevroznanstvenice Lise Feldman Barrett. Dr. Feldman Barrett je visoko uveljavljena znanstvenica na področju psihologije in nevroznanosti, ki se je s popularizacijo znanstvenih dognanj že spopadla v svojem prvencu How Emotions are Made. V drugi knjigi, ki je namenjena tako priložnostnim bralcem kot tudi znanstvenim veteranom, na poljuden in lahkoten način razplete zapletenost človeških možganov. Z razbijanjem nekaterih popularnih mitov nas postopoma vodi do spoznanja, kaj točno je tisto, kar človeške možgane dela posebne in drugačne. Nepozaben prispevek k popularizaciji znanosti, vreden vašega časa!

Možgani človeka navdušujejo že od antičnih časov. Od preproste škrgoustke, ki je Zemljo naseljevala že pred približno 550 milijoni let in možganov pravzaprav ni potrebovala, pa do kompleksnega spleta nevronov pri človeku so možgani dosegli izjemen evolucijski razvoj. Avtorica nas na slikovit način popelje na popotovanje od enega nevrona do razvoja celotne človeške civilizacije. Že v prvi (polovični) lekciji tako razbije popularno prepričanje, da so se možgani razvijali zaradi potrebe po razmišljanju. Kljub temu, da ljudje instinktivno menimo, da so naši kompleksni možgani posledica potrebe po razmišljanju, dr. Feldman Barrett elegantno ovrže to teorijo. Možgani so namreč nastali zaradi serije evolucijskih dogodkov, ki so razvoj živali vodile od osnovnega, preprostega življenja prvotnih prebivalcev Zemlje do razvoja večjih in bolj kompleksnih telesnih sistemov, ki pa jih je potrebno tudi ustrezno vzdrževati. Ravno alostaza (vzdrževanje t. i. telesnega proračuna, učinkovitega razporejanja dostopnih bioloških virov) je po avtoričinem mnenju poglavitna gonilna sila razvoja zapletenih možganov. Evolucijski razvoj gre vedno v smeri favoriziranja tistih, ki svoj obstoj upravljajo učinkovito, s pravilnim predvidevanjem potrebnih nadaljnjih korakov. Kompleksnejši možgani torej izvirajo iz potrebe kompleksnih telesnih sistemov po učinkovitem ukaznem centru, ki lahko pravilno predvideva energetske potrebe telesa še preden te nastanejo – vse pa z namenom, da lahko živali opravljamo poglavitno nalogo, to je prenos genov na naslednjo generacijo. Dr. Feldman Barrett meni, da so vse ostale mentalne kapacitete, npr. racionalnost, čustva, domišljija, kreativnost in empatija, posledica centralne misije ohranjanja telesa pri življenju.

Tekom sedem in pol lekcij boste dobili vpogled v delovanje tega izjemnega organa. Od Platona preko Charlesa Darwina in Carla Sagana pa vse do modernih raziskav 21. stoletja – danes je bolj kot kadarkoli prej jasno, da je evolucijski razvoj možganov sledil različnim potrebam bolj naprednih živalskih vrst – razlike med vrstami namreč izhajajo iz reorganizacije obstoječih možganskih regij, ne pa iz nastanka novih, kot velikokrat zmotno mislimo. Človeški možgani v primerjavi z živalskimi niso večji, novejši ali boljši, se pa je z razvojem bolj kompleksnih telesnih sistemov pojavila potreba po segregaciji in integraciji različnih delov možganov. Nismo nadvladujoča vrsta, številne živali imajo sposobnosti, ki močno prekašajo naše. So pa človeški možgani zaznamovani s kompleksnostjo, ki nam omogoča fleksibilno delovanje v številnih (tudi kritičnih) situacijah. Sposobni so tvoriti neomejeno število vzorcev s kombiniranjem delcev v preteklosti uporabljenih vzorcev in omogočajo preživetje v visoko kompetitivnem okolju, kjer se življenjska situacija nenehno spreminja. Možgani vseh človeških posameznikov so kompleksna arhitekturna mreža, ki lahko shranjuje ogromne količine podatkov, hkrati pa unikatni za vsakega posameznika, zaradi procesa obrezovanja manj uporabljenih povezav in krepitve povezav, ki jih pogosteje uporabljamo (angl. synaptic tuning and pruning). Za končno oblikovanje so potrebni vplivi iz fizičnega in socialnega okolja, ki ustvarjajo nam lastne izkušnje in spomine, na podlagi katerih se nenehno učimo. Tudi drugi ljudje okoli nas skrbijo za našo alostazo in imajo vpliv na strukturo in funkcijo naših možganov. Dobri, podporni odnosi nam omogočajo, da smo v svojem okolju bolj uspešni – enako tudi slabi odnosi povzročajo večjo ranljivost, višjo izpostavljenost stresorjem, ki negativno vplivajo na delovanje možganov. Avtorica se v zadnjih dveh poglavjih dotakne zelo aktualne tematike, ki izhaja ravno iz teh spoznanj. Ker so vsaki možgani tekom razvoja izpostavljeni unikatnemu procesu doživljanja dražljajev iz okolja, obstaja nešteto različnih umov. Vendar iz evolucijskega stališča noben um ni boljši ali slabši – nekateri so le preprosto bolj prilagojeni na svoje življenjsko okolje. Vsi skupaj pa ustvarjamo namišljeni svet socialne realnosti, ki je ogledalo nas samih. Ta unikatna sposobnost človeških možganov, da preko procesov kreativnosti, medsebojne komunikacije, posnemanja, sodelovanja in kompresije (splet sposobnosti, ki ga avtorica poimenuje 5 C-jev) ustvarja družbo, kot jo poznamo danes, pa je značilna samo za človeško vrsto.

Knjiga 7½ Lessons about the Brain skozi celotno besedilo temelji na uporabi jasnih, nedvoumnih analogij iz vsakdanjega življenja, s pomočjo katerih avtorica pojasni najnovejša dognanja nevroznanosti na poljuden način, razumljiv tudi laičnemu bralcu. Avtorica sledi jasnemu in logičnemu miselnemu toku, ki je na več mestih podkrepljen z všečnim humorjem. Za bolj zahtevne bralce je na koncu knjige dodano poglavje z dodatnimi pojasnili idej, ki so predstavljene v posameznih poglavjih, priložene pa so tudi številne povezave do dodatnega gradiva za vedoželjne. Prepričana sem, da se boste ob zaključku branja na podlagi neverjetnega novega znanja tudi sami vprašali: »Kakšen človek sem, kakšen človek bi lahko postal ter kako lahko to pridobljeno znanje na novo oblikuje jedro človeštva kot celote?«. Kot na koncu lepo povzame avtorica: »Ustvarjanje socialne realnosti, ki izvira iz prekrasne zapletenosti naših možganov, je naša kolektivna supermoč – čudoviti dar in hkrati velika odgovornost, kako bomo oblikovali jutrišnji dan. Čudovito in zelo aktualno sporočilo v teh nenavadnih časih!

asist.-razisk. dr. Saša Koprivec, univ. dipl. bioteh.
Laboratorij za genomiko
Inštitut za predklinične vede
Veterinarska fakulteta UL