SiNAPSA, sobota, 27. maj 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Recenzija knjige Pojasnjena zavest

Simon Brezovar

Dennettova knjiga Pojasnjena zavest (angl. Consciousness Explained) je stara že več kot dve desetletji in kljub hitro razvijajočim se metodologijam, ki omogočajo natančnejše proučevanje problematike zavesti, po mnenju številnih kritikov še vedno predstavlja eno pomembnejših monografskih del s področja proučevanja zavesti.

Simon Brezovar Dennett, ki velja za enega pomembnejših filozofov 20. stoletja, in se ukvarja predvsem s filozofijo duha, filozofijo znanosti, filozofijo biologije in kognitivno znanostjo, je na več kot 600 straneh podal svoje bogato razmišljanje o zavesti. Od leta 2012 lahko Dennettovo delo prebiramo tudi v slovenščini in bržkone gre za eno večjih del s področja kognitivnih znanosti, ki ga lahko prebiramo v našem jeziku. Naslov dela je definitivno velikopotezen in obljublja veliko. Kako dobro je uspelo Dennettu pojasniti zavest bo verjetno najbolje presodil vsak bralec sam, v tej recenziji pa bi želel na kratko predstaviti nekaj svojih utrinkov, ki so se mi utrnili ob prebiranju knjige.

Zavest je pojav, ki ga je gotovo že vsak izmed nas doživel. Nekateri se o zavesti sprašujejo bolj, drugi manj. A v vsakem primeru je resna teoretska razprava o zavesti še vedno precej negotova, kar naznani že v začetku svojega dela tudi Dennett: »Na področju zavesti še vedno prevladuje grozljiva zmeda. […] Edina tema, ob kateri se zgodi, da tudi najbolj pronicljivi duhovi nemalokrat ostanejo zmedeni in brez besed« (str. 36). Zase znam na primer precej jasno povedati, kdaj sem bil zavesten in kdaj ne, z nekoliko manjšo, a še vedno zanesljivo gotovostjo lahko enako trdim tudi za druge. Ko bom nekomu nekaj pripovedoval in se bo na mojo pripoved smiselno (verbalno in neverbalno) odzival, mu bom prisodil status zavestnega bitja, neodzivnost (ob predpostavki ohranjenosti vseh procesorskih organov) pa si bom razlagal kot posledico odsotnosti zavestnega procesiranja. A če bi želel natančno povedati, kaj je tisto, kar mojo zavest proizvaja oziroma kaj to dejansko je, se stvari zakomplicirajo. Zavest je definitivno kompliciran pojav, ki počiva na navzkrižju različnih poti (filozofije, religije, psihologije, nevroznanosti, medicine, …). Psihologom, ki naj bi mu bili nekako v znanstvenem smislu najbližji, se je v nekem momentu razvoja celo zazdelo, da je zavest preveč kompleksna in neotipljiva, da bi jo bilo sploh vredno proučevati. Zapakirali so jo v črno škatlo in jo za nekaj časa pustili stati daleč proč od znanstvene metode.

Naslovnica V razcvetu interdisciplinarnega proučevanja različnih psiholoških fenomenov se mi zdi zavest eden tistih, ki je še posebej vreden takšnega načina proučevanja, kar nam pokaže tudi zgodovina. Zavest so prvi obravnavali filozofi, za tem so ji znanstveni pridih dodali psihologi, v novejšem času, ko razpolagamo z metodami za proučevanje funkcioniranja možganih med delovanjem, pa je na znanstveni oder vskočila še nevroznanost. Pomembno vlogo pri obravnavi zavesti ima seveda tudi medicina, predvsem nevrologija, kjer je ključnega pomena predvsem kvantifikacija zavesti, torej kako zavesten je nekdo. A v Dennettovem delu je seveda, kot naznani že naslov knjige, v ospredju ideja, kako razložiti/pojasniti zavest, torej podati metodološke in teoretične osnove zavesti. Širino obravnave Dennettu moramo priznati, saj se loteva razreševanja problematike zavesti zelo interdisciplinarno. Poleg tega Dennett v svojem delu še zdaleč ne govori samo o zavesti, temveč tudi o številnih »obrobnih« fenomenih, ki pa so z zavestjo tesno prepleteni (npr. intencionalnost, svobodna volja). Zaradi obsežnosti dela sem se odločil, da se v tej recenziji ožje usmerim predvsem v Dennettovo teoretično razlago zavesti ter metodologijo, ki jo ob tem predlaga. Dennett skuša kartezijanski dualizem nadomestiti z modelom mnogoterih osnutkov (angl. multiple drafts model), po katerem se zavestni procesi znotraj možganov odvijajo paralelno in po katerem ne obstaja neka specifična struktura v možganih, kjer naj bi se vse združilo in kjer naj bi se zgodila zavest. Dennett namreč Descartesovo idejo, da naj bi zavest bivala v nematerialnem svetu, z materialnim svetom pa naj bi prihajala v interakcijo v strukturi imenovani češarika, zavrača. Dennett svoj teoretični model podrobneje razloži in mu priloži tudi številne zanimive in domiselne psihološke eksperimente.

Dennettovo idejo multiple analize informacij oziroma zunanjih podatkov, ki vodijo v pojav imenovan zavest, si kaže bolje ogledati skozi prizmo novejših podatkov, ki nam jih ponuja predvsem nevroznanost. Nevroznanost namreč z že omenjenimi novimi metodami, ki omogočajo snemanje možganske aktivnosti v živo, lahko sledi vsem psihološkim pojavom, tudi zavesti. Sposobna je odkrivati, katere možganske strukture so odgovorne za izvajanje posameznega procesa. Čeprav je zavest kompleksen pojem, pa so ga nevroznanstveniki proučevali tudi v okviru svojih paradigem. Študij s tega področja je ogromno, a strnemo lahko, da funkcijske metode slikanja/snemanja možganov kažejo, da se zavest ne zgodi v nekem samem področju, temveč da je za zavestno izkušnjo potrebna aktivacija več možganskih omrežij.

Drugi pomemben aspekt Dennettovega dela je metoda, ki jo predlaga za proučevanje zavesti. Dennett o sebi večkrat pove, da je že zelo zgodaj razvil dvom do vseh metod, ki bi bile kakorkoli nasičene s subjektivnim, skratka subjektovimi lastnimi predstavami oziroma interpretacijami o nekem pojavu (npr. introspekcija, fenomenologija). Tako se je tudi pri proučevanju zavesti naslanjal na metodologijo, kot jo zapoveduje naravoslovna znanost – metode, ki je objektivna in od posameznika neodvisna, skratka, ki nam omogoča proučevanje pojava samega po sebi. – to je uporaba objektivne, od posameznika neodvisne metode, ki omogoča proučevanje pojava samega po sebi. Dennett predlaga metodo, ki jo imenuje heterofenomenologija. To metodo opredeli kot »nevtralno pot, ki vodi do objektivne fizikalne znanosti in njenega vztrajanja pri tretjeosebnem gledišču do fenomenološkega opisa, ki lahko (v načelu) upraviči najbolj osebna in neizrekljiva subjektivna izkustva, ne da bi pri tem kadarkoli opustila metodološke zadržke znanosti« (str. 96).

Heterofenomenologija je po Dennettu metoda, ki je najprimernejša za proučevanje zavesti. Pravzaprav gre za metodo, ki predstavlja v psihologiji že od nekdaj zlati standard za proučevanje duševnih procesov, Dennett pa jo je želel le specifično aplicirati na področje proučevanja zavesti. Ker imamo na področju psihologije opravka z entiteto, ki je ni mogoče proučevati same po sebi, temveč dostopamo do nje preko različnih drugih duševnih procesov, subjektu nikoli ne smemo povsem zaupati v njegovo poročanje. Zaradi tega Dennett tudi predlaga, da se namesto klasične fenomenološke metode uporablja metoda z dodanimi »validanti«. Pa je takšen način povezovanja subjektivnega izkustva in načel objektivnega raziskovanja ustrezen? Glavni problem pri tem se mi zdi vprašanje reference. Kako naj na primer vedenjske vzorce, s katerimi naj bi merili zavest, validiramo? Kaj naj nam služi kot ontološka osnova, na osnovi katere bomo izvajali zaključki? Po eni strani se zdi heterofenomenologija resnično most med posameznikovim izkustvom ter občinstvom, znanstvenikom, ki dvomi. A po drugi strani je zavest vendarle nekaj zelo drugačnega, precej manj otipljivega kot ostala področja duševnosti, kjer lahko diskrepanco dokaj hitro opazimo in jo tudi kvantificiramo. Kot že nakazano skuša biti Dennett pri proučevanju zavesti zelo pozitivističen. Vpeljati želi objektivno, od subjekta neodvisno metodo, za pojasnjevanje zavesti uporablja psihološke eksperimente (največ iluzije). V teh eksperimentih dostikrat tudi uspešno nakaže, kako je lahko občutek svobodne volje oziroma zavestnega ravnanja iluzoren, s čimer mu je potrebno priznati ekstrakcijo zavesti kot pojava, ki ga je mogoče pozitivistično proučevati. A vendar: je mogoče s tem pojasniti tisto, kar naj bi zavest dejansko bila? Odgovor na to vprašanje bo najbrž zelo odvisen od usmeritve, ki ji pripadamo in je vse prej kot enoznačen.

Naj se za konec vrnem k uvodnemu vprašanju: »Ali je Dennettu uspelo pojasniti zavest?« Priznamo mu lahko, da se je lotil naslavljanja problematike zavesti na celosten in do določene mere tudi inovativen način. Dostojno je sledil kriterijem, kot jih narekujejo načela dobre znanosti. Čeprav se način njegovega razmišljanja o zavesti nakazuje skozi celo knjigo je hvalevredno, da je delo o tako kompleksnem pojavu kot je zavest zaključil z mnogo več vprašanji kot odgovori. A vendarle ostrih kritik Dennettovih nasprotnikov ne gre spregledati: Pušča Dennett pri vse skupaj dovolj (sploh kaj?) prostora za subjektivno izkušnjo, tisto najbolj intimno raven, kjer naj bi se zavest nahajala. Dennett se temu v resnici umakne do kar precejšnje mere in vprašamo se lahko, ali nemara ob tem tudi »Dennettova zavest« izgubi formo zavesti, kakršno bi morali v resnici razumeti. A ta dilema je seveda zelo pogojena s tem, kako zavest razumemo, kako jo opredelimo. Zavest je pomemben fenomen ne samo s teoretskega temveč tudi praktičnega vidika (svobodna volja, intencionalnost), zato bo bilo na to temo gotovo prelitega še precej črnila. Vsekakor ocenjujem, da je delo vredno branja. Če bralca ne bo prepričalo, pa ga bo gotovo pospremilo v nadaljnji razmislek o enem najbolj skrivnostnem pojavu v vesolju.

Simon Brezovar, univ. dipl. psih.
Nevrološka klinika
UKC Ljubljana