SiNAPSA, sobota, 19. avgust 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Poizkusi na živalih - za in proti

Simon Horvat

Zadnje čase se v javnosti pojavlja veliko vprašanj o raziskavah, ki vključujejo poskuse na živalih. Tudi zato sva se avtorja obeh prispevkov (drugi prispevek) odzvala na povabilo študentov Kognitivne znanosti, ki so v sklopu organizacije vsakomesečnih debat z naslovom »Hvala za nevrone«, v četrtek, 30.1. 2014, ob 19h, v kavarni hotela Union organizirali razpravo o znanstvenih poskusih na živalih (Hvala za nevrone 2014). V razpravi, ki je bila odprta za širšo javnost, sva uvodoma predstavila nekaj izhodišč, ki oblikujejo razprave v znanstveni in širši javnosti doma in v mednarodnem prostoru. Med prisotnimi v dvorani in aktivnimi v razpravi je bila tudi prof. dr. Mara Bresjanac, dr. med., ki naju je spodbudila, da za revijo eSinapsa napiševa povzetek najine diskusije na tem dogodku. Meniva, da sta za objektivno presojanje in razumevanje tematike o uporabi živali v raziskavah, ki v javnosti pogosto sproža polemične odzive, razprava in osvetlitev osnovnih etičnih in zakonodajnih vidikov nujno potrebni.

Simon Horvat Pri raziskavah na področju ved o življenju so bili v preteklem stoletju, v biomedicini pa še posebej v zadnjih desetletjih, v poskusno delo vključeni tudi živalski modeli. Večina poskusnih živali je vretenčarjev z visoko razvitim živčnim sistemom in sposobnostjo občutenja bolečine in stiske. Temu občutenju so v določenem deležu poskusov podvržene brez svojega »privoljenja«, kar se ne zgodi, kadar gre pri poskusih za sodelovanje človeka. Zato se lahko vprašamo, ali imamo moralno pravico, da z živalmi ravnamo na tak način? Pričujoči kratek prispevek naniza razloge za in proti uporabi živali v raziskavah ter pove nekaj o aktivnostih, ki pri poskusih na živalih vzdržujejo in razvijajo visoke etične standarde. Članek sklenem s stališčem, da je v določenih primerih in na določen način v poskusih sprejemljivo uporabljati živali. Čeprav je ta prispevek napisan za revijo, ki jo berejo pretežno znanstveniki, strokovnjaki in javnost, ki jih posebej zanima nevroznanost, se članek ne bo podrobno ukvarjal samo z raziskavami na tem področju. Njegov avtor za kompetentno obravnavo le-teh nimam ne ustreznih izkušenj ne znanja. Na splošno pa lahko ugotovim, da so raziskave na živalih tudi na področju nevroznanosti pomembno vplivale na napredek pri pridobivanju novega temeljnega znanja, pa tudi aplikacij v medicini (Koichi 2013, Xi s sod. 2011 in druge reference). Kot na mnogih drugih področjih tudi v nevroznanosti obstajajo kritični pogledi na uporabo živali v raziskavah, pri čemer se največkrat omenja problem pomanjkanja relevantnih živalskih modelov in počasne translacije dognanj na živalskih študijah v kliniko (Markou s sod. 2013).

Vendar so živalski modeli za raziskave v nevroznanosti pomembni predvsem zaradi velikega števila predhodnih študij, majhne velikosti možganov modelnih organizmov ter zaradi dostopnosti in hitrega razvoja gensko spremenjenih organizmov s tarčno nevropatologijo, ki služijo kot modeli za humane nevropatije. Nenazadnje tudi eden največjih novih projektov na področju biomedicine v ZDA, »Mouse Connectome Project« potrjuje pomembnost uporabe živalskih modelov v nevroznanosti. Čeprav ne bom podrobno razpravljal o živalskih poskusih na tem področju, menim, da so dileme in etični pomisleki podobni kot na drugih raziskovalnih področjih, zato upam, da bo članek tudi za tovrstne bralce koristen.

Razlogi ZA uporabo živali v raziskavah

Glavna tri področja raziskovanja, pri katerih uporabljajo živali, so: temeljna znanost (v glavnem akademska sfera), razvoj novih učinkovin (industrija, tudi v povezavi z akademsko sfero) in testiranje zdravil. Slednje je tako imenovano regulirano področje, kjer so določeni testi z uporabo živali zakonsko predpisani. Pri tem je potrebno poudariti, da se pri večini raziskav na zgoraj omenjenih področjih ne uporablja živali – od osemdeset do devedeset odstotkov rezultatov se pridobi z metodami in vitro ali in silico.

Dejstev, ki govorijo v prid uporabi živali v raziskavah, je mnogo. Glavna odkritja bioznanosti in medicine v preteklem stoletju so bila povezana z raziskavami na živalih. Skoraj vsak Nobelov nagrajenec od leta 1901 naprej je na področju fiziologije in medicine delal tudi poskuse na živalih. Poleg velikega pomena tovrstnih raziskav za napredek v medicini je pogosto spregledano dejstvo, da so bile raziskave na živalih ključne tudi za napredek na področju zdravstvenega varstva živali. V nadaljevanju na kratko omenjam nekaj konkretnih primerov razvoja novih znanj in terapij, kjer so bile raziskave na živalih nujne za preboj novih odkritij.

Že pri penicilinu, prvem antibiotiku, odkritem leta 1928, sta Florey in Chain, ki sta si skupaj z odkriteljem Flemingom delila Nobelovo nagrado, prav s poskusi na laboratorijskih živalih ugotovila, da z njim lahko zdravimo patogene infekcije. Kot vemo, je to odkritje revolucionarno spremenilo način zdravljenja infekcijskih bolezni in je zaslužno za občutno podaljšanje pričakovane življenjske dobe. Terapija z inzulinom, brez katerega bi bila sladkorna bolezen še danes smrtna, je bila razvita s poskusi na živalih, predvsem na miših, kuncih in prašičih. Tudi razvoj cepiv je večinoma vezan na temeljne in aplikativne raziskave, ki vključujejo živali. Cepljenje vsako leto reši na milijone življenj in prepreči milijonom ljudi, da bi trpeli ali imeli zmanjšano kvaliteto življenja zaradi dolgoročnih posledic nalezljivih bolezni. Pred uvedbo rutinskega cepljenja so bile nalezljive bolezni glavni vzrok smrti na globalni ravni. Poskusi na živalih so bili, na primer, ključni pri razvoju cepiv za otroško paralizo (poliomielitis), tuberkulozo, meningitis in tetanus. Nekatere hude nalezljive bolezni, kot so črne koze (variola), so danes izkoreninjene na globalni ravni prav zaradi razvoja cepiv s pomočjo živalskih modelov. Podobno je bil tudi razvoj anestetikov, antiastmatikov in antidepresivov močno povezan z raziskavami na živalskih modelih. Obetavni so tudi rezultati novejših raziskav živalskih modelov za nevrodegenerativne bolezni (npr. Alzheimerjeva, Parkinsonova ipd.), torej bolezni, ki glede na naraščajoče trende staranja prebivalstva postajajo vse pogostejše. Tudi na področju zdravljenja rakavih obolenj predvsem raziskave na mišjih modelih pomembno prispevajo k razvoju novih znanj in terapevtskih pristopov. Ti terapevtski pristopi danes pri mnogih oblikah raka omogočajo, da se bolnikova pričakovana življenjska doba daljša, kvaliteta njegovega življenja pa bistveno izboljša. Kot primer lahko navedem zdravili herceptin, kjer gre za humaniziran mišji protein in tamoksifen, ki se oba uspešno uporabljata pri zdravljenju raka na dojki. Prav tako je bil razvoj nedavno uvedene anti-retroviralne terapije (HAART) močno odvisen od raziskav na živalih in tako AIDS danes ni več smrtna bolezen. Omeniti moram tudi, da razvoj določenih novih kirurških tehnik, od ortopedskih, do tistih, ki jih uporabljajo pri transplantacijah srca in drugih organov, pri transfuzijah ipd., ni mogoč brez predhodnega testiranja na živalskih modelih (predvsem prašičih).

Prav tako so postopki na živalih potrebni pri seznanjanju kirurgov z nekaterimi novimi materiali in tehnikami, ki jih pred uvajanjem novih težkih posegov na pacientih ni mogoče osvojiti na truplih umrlih živali in ljudi niti ne z uporabo alternativnih metod. Tudi razvoj neinvazivnih diagnostičnih metod, kot sta na primer računalniška tomografija (CT) in magnetno resonančno slikanje (MRI), je bil vezan na raziskave z uporabo živali. Te neinvazivne metode so danes zelo izboljšale diagnostiko tako pri zdravstvenem varstvu človeka kot živali, poleg tega pa se uspešno uporabljajo za nadomeščanje ali zmanjšanje uporabe živali v poskusih.

Razlogi PROTI uporabi živali v raziskavah

Zgoraj je navedeno več primerov, ki govorijo v prid tezi, da so raziskave na živalih predvsem v prejšnjem stoletju pomembno vplivale na pridobivanje novega znanja na področju ved o življenju in aplikacij v humani in veterinarski medicini. Vendar to dejstvo samo še ne pomeni, da je vsako znanstveno odkritje - in posledično z njim napredek - odvisno (samo) od živalskih poskusov.  Prav tako bi bilo napačno sklepati, kako je nujno, da zaradi teh uspehov poskusi na živalih ostanejo dominantna metodologija tudi v tem stoletju.

Tovrstne razprave in etične dileme se pogosto vrtijo okrog vprašanja, ali imamo pravico uporabljati živali v poskusih. Eden od ključnih argumentov nasprotnikov uporabe živali v poskusih, je sposobnost živali, da občutijo bolečino in trpljenje ter omejevanje možnosti njihovega normalnega obnašanja. Nadalje se pojavlja vprašanje duševne in umske kompleksnosti organizma, ki je med živalmi in znotraj razvojnih faz človeka in živali različno. V središču razprav obstajajo različni pogledi na moralni status živali in njegovo vrednotenje v primerjavi z moralnim statusom človeka. V tem prispevku se ne bom spuščal v podrobnejše razlage raznih etičnih teorij in pogledov. V osnovi pa se pomisleki o uporabi živali v raziskavah naslanjajo na dva filozofska nazora, utilitarističnega in deontološkega, ki ju na kratko povzemam spodaj.

Pri utilitarizmu presojamo o tem ali je neko dejanje sprejemljivo ali nesprejemljivo na podlagi posledic takega dejanja. Posledice ocenjujemo s tako imenovano analizo »tveganja in koristi« (angl. cost-benefit). Ta nazor je uporabil filozof Peter Singer v svoji knjigi z naslovom »Animal Liberation« (Singer, 1975), ki je bila podlaga za razvoj različnih mednarodnih gibanj za osvoboditev živali in za prepoved poskusov na živalih. Singer zagovarja tezo, da imajo vse čuteče živali enake »pravice« kot človek. Nadalje pravi, da so živali lahko bolj inteligentne in imajo višjo stopnjo zavedanja oziroma zavesti kot dojenčki ali duševno močno prizadeti odrasli ljudje. Zapiše, da je morda etično bolj sprejemljivo izvajati poskuse na njih kot pa na primer na zdravem odraslem šimpanzu.

Drugi filozof z močnim stališčem za pravice živali je Tom Regan. V svojem delu »The Case for Animal Rights« (Regan, 1983) se naslanja bolj na deontološko etično teorijo, kjer je v ospredju vprašanje, kaj počnemo z živalmi in ne toliko vprašanje, kaj se zgodi z živalmi kot posledica naših dejanj. Zagovarja stališče, da je uporaba živali (ali človeka) v poskusih že v principu napačna in bi morala biti prepovedana ne glede na koristi, ki jih te raziskave lahko prinašajo človeštvu.

Čeprav je v preteklih desetletjih iniciativa za zaščito živali in za povečan nadzor pri poskusih prihajala predvsem iz vrst raziskovalcev (že omenjena knjiga Russell in Burch 1959), so k razpravi in spremembam zakonodaje glede poskusov na živalih veliko pripomogla tudi stališča in aktivnost raznih društev in organizacij za zaščito živali. Sam v mnogočem ne delim stališč zgoraj omenjenih etičnih pogledov in aktivizma za pravice živali, sploh pa ne tistih ekstremnih, ki bi prepovedali vsakršno uporabo živali v raziskavah. Taka prepoved v razvitejših državah bi verjetno vodila v selitev poskusov na živalih v države, kjer zakonodaja na tem področju ni urejena ali dovolj nadzorovana, kar je lahko še dosti bolj neetično tako do živali kot tudi do ljudi in okolja. V podporo tej tezi priča primer restrikcije določenih raziskav embrionalnih matičnih celic, ki je stopil v veljavo v ZDA, v devetdesetih letih, v času Busheve administracije. Posledica tega je bila selitev zahodne industrije in raziskav v akademski sferi tudi in predvsem na področja Azije, kjer je bila zakonodaja glede tega ohlapnejša. Zato so se na področju teh raziskav tam dogajali primeri neetičnega ravnanja z živalmi in ljudmi. Z zagovorniki prepovedi poskusov na živalih pa se strinjam v tistem delu, ki prepoveduje vse poskuse na živalih, ki so slabo načrtovani, pri katerih ne pričakujemo rezultatov, ki bi prinašali bistvene premike v pridobivanju novega temeljnega znanja, ki bi koristilo ljudem, živalim in okolju in v primeru, da obstajajo alternativni pristopi brez uporabe živali. To zadnje, pomembno dopolnjujejo raziskave, ki se s povečanim tempom razvijajo, vendar pa na nekaterih področjih omenjeni pristopi še ne morejo nadomestiti raziskav na živalih.

Sklepne misli

Za uporabo živali v raziskavah obstajajo trije glavni razlogi. Prvi razlog je prav gotovo pridobitev novih znanstvenih spoznanj in s tem izboljšanje ter razvoj novih zdravstvenih in diagnostičnih postopkov ter zagotavljanje varnosti (zdravil, hrane, raznih novih spojin …) za ljudi, živali in okolje. Živali uporabljamo v raziskavah tedaj, kadar želimo ugotoviti mehanizme in učinke na ravni celotnega organizma, kar je precej bolj zapleteno početje kot preučevanje na ravni molekul, celic, tkivnih kultur ipd. Zaenkrat alternativnih metod, ki bi v celoti lahko nadomestile uporabo živali za tovrstne raziskave in teste še ni. Da se nadomeščanje živalskih poskusov z alternativnimi metodami, kjer te obstajajo, dejansko izvaja v praksi, kaže študija Carlssona s sod (leta 2004), v kateri so analizirali dva tisoč osemsto znanstvenih člankov, objavljenih v glavnih biomedicinskih revijah med letoma 1970 in 2000. Čeprav se je v tem času število člankov skoraj potrojilo, se je število raziskav, kjer so uporabljali poskusne živali, zmanjšalo za tretjino (načelo »replacement«). V študijah, kjer so uporabljali živali, pa se je povprečno število zmanjšalo za polovico (načelo »reduction«). Brez raziskav na živalih bi na področju bioznanosti in medicine ter na področju preventive in zdravljenja bolezni ljudi in živali težko prišli do večjih znanstvenih odkritij. Če bi prenehali z raziskavami na živalih, si težko predstavljam, kako priti do rešitve nekaterih današnjih najtežjih zdravstvenih in okoljskih problemov. Zagovorniki utilitarističnega pristopa bi se ob tem vprašali, ali imamo pravico, da se odrečemo poskusom na živalih in s tem povzročimo trpljenje ljudem in živalim, ki zbolevajo ali bodo zboleli za še neozdravljivimi boleznimi? Po drugi strani pa raziskave na živalih tudi ne moremo jemati kot našo univerzalno in absolutno pravico, temveč bolj kot poseben in omejen privilegij.

Ne zagovarjam stališč, ki bi to prakso zakonsko prepovedale ali moralno preganjale, seveda pa je ne smemo jemati neodgovorno. Menim, da je dinamičen proces zakonodaje v EU in drugih zahodnih državah dokaz, da se ta aktivnost regulira in nadzira na odgovoren način, in da se prilagaja spremembam v etičnih standardih in javnem mnenju. Želel bi, da bi na tem področju kmalu prišli tudi do določene globalne zakonodaje in na ta način po vsem svetu preprečili neetične poskuse in testiranja na živalih. Če je bil v preteklosti v ospredju princip koristnosti za človeka in okolje - pred tveganji in škodovanju živalim v raziskavah - danes vse bolj prihajata v ospredje princip neškodovanja in princip pravičnosti, kjer sta »dobro« in »slabo« med ljudi in živali porazdeljena na bolj uravnotežen način(“fair play”). Močan je tudi princip nadzora, ki neustrezne aktivnosti in poskuse na živalih prepove že na samem začetku in spremlja potek izvajanja odobrenih poskusov na učinkovit in demokratičen način. S tem se strogo antropocentričen pogled na vprašanje uporabe živali v raziskavah počasi umika - sama pripadnost človeški vrsti ne pomeni več avtomatično tudi moralne superiornosti.

V zadnjih dvajsetih letih se je javno mnenje o raziskavah na živalih radikalno spreminjalo. K temu so veliko pripomogla prav znanstvena odkritja in poskusi na živalih, s pomočjo katerih smo prišli do novih spoznanj o tem, da so živali čuteča bitja, o njihovem zaznavanju bolečine in stiske ter o njihovih duhovnih kapacitetah. Vse to je vodilo k spremembam zakonodaje, ki poudarjajo dobrobit živali v poskusih, zmanjšanju števila poskusov na živalih in nadomeščanja le-teh z alternativnimi metodami. Medtem, ko pozdravljam tako evolucijo etičnih razmišljanj in zakonodaje glede uporabe živali v raziskavah, imam obenem velik pomislek pri drugih načinih uporabe živali, kjer naletimo na podobne etične dileme in kjer so živali prav tako izpostavljene bolečini in stiskam ter zavedanju tega. Tu imam v mislih uporabo živali za nekatere športne in tradicionalne aktivnosti določenih kultur (npr. bikoborba, lov na lisice), zapuščene družne živali, glodavce, ki jih z deratizacijo, strupi ali pastmi v veliko večjem številu iztrebljamo iz naših kleti, vrtov in mest ter ne nazadnje določene aktivnosti družnih živali, ki plenijo druge živali. Raziskava v Veliki Britaniji je na primer pokazala, da samo hišne mačke v enem letu pobijejo (pogosto na nehuman način) osemdesetkrat več živali (pretežno glodavcev in ptičev) kot je celoletna poraba živali v poskusih v tej državi. Vsega naštetega ne navajam, da bi opravičeval poskuse na živalih, vendar pa opozarjam, da pri tem obstajajo različna merila. Raziskovalci moramo skupaj z drugimi ljudmi vložiti več naporov za zagotovitev standardov, ki bodo etično in moralno objektivni, in ki jih lahko logično zagovarjamo. Ko gre za dvojna merila pri obravnavanju etičnosti odnosa do različnih živalskih vrst, ta pogosto izvirajo iz različnih »občutij« ljudi do določene vrste živali. Če ilustriram: ljudje imajo do domačih živali, kot so psi, mačke ali konji drugačen odnos kot do podgan, miši, prašičev ali goveda in se jim trpljenje psov ali konjev zdi precej bolj etično sporno kot na primer trpljenje podgan ali goveda. Tudi zaradi takih pogledov so nekatere vrste živali v zakonodaji dobile večjo pravno zaščito ali prepoved raziskav. Kljub temu, da lahko stroga zakonodaja s pravili in možnimi sankcijami zagotovi, da se pri raziskavah na živalih (ali pri drugih rabah živali) vzdržujejo visoki etični standardi, sama pravna zaščita živali verjetno ne bo dovolj. Tudi druge vrste neetičnega obnašanja je težko izkoreniniti samo z zakonodajo (npr. seksizem, rasizem). Potrebni so še »mehkejši« pristopi, ki pomagajo, da se pravila v zakonodaji tudi uveljavijo, na primer »politika«, uravnotežene javne razprave in korektno medijsko poročanje. Med raziskovalci, ki uporabljajo živali, so nujne redne kritične razprave, določena mera »samoregulacije« ter odprtega dialoga z laično javnostjo. Odprtost, pripravljenost na dialog vseh udeleženih, od raziskovalcev do nasprotnikov uporabe živali v poskusih, seznanjanje javnosti in nepristransko ter na argumentih temelječe poročanje medijev, je pot naprej proti demokratičnim rešitvam in kompromisom tudi na etično tako občutljivem področju kot so raziskave na živalih. Tudi ta kratek prispevek je usmerjen k osvetlitvi ozadja etičnih dilem raziskovanja na živalih, z upanjem in povabilom k boljšemu razumevanju te problematike in plodnejši javni razpravi.

prof. dr. Simon Horvat
Oddelek za zootehniko
Biotehniška fakulteta
Univerza v Ljubljani

Kemijski inštitut