SiNAPSA, ponedeljek, 25. september 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Fenomen žrtvenega jagnja v dobi interneta

Dolores Trol

Razvpitega pojava žrtvenega jagnja se še nismo otresli. Z lahkoto ga poimenujemo javno sramotenje (ang. public shaming), ki ga srečujemo tudi danes v dobi interneta. V prispevku ga bom obravnavala z vidika dveh vprašanj: zakaj do tega pojava pride in kakšna je njegova vloga v družbi.

Najverjetneje vsi poznate tisti nerazumljiv zoprn občutek, ki ga ponavadi povzroči nelagodje, ko nas je sram. Pojavljati se začne približno pri dveh letih in pol v otroštvu, razvija pa se kasneje s socializacijo. Največkrat je izražen z burnimi fiziološkimi odzivi avtonomnega živčevja v obliki »rdečice«1. Hkrati ob zardevanju pa se nam porodijo strahovi, kaj si bodo drugi o nas mislili, ko bodo ta odziv opazili. Zaradi te odnosne komponente – če nisi sprejet, si namreč izključen – je sram socialni občutek, ki ga gradimo v odnosu z drugimi in zajema celoto človeka, vpleta družbeno zavračanje in načenja samospoštovanje2 3.

Ljudi je redko sram pred tistimi, s katerimi so si blizu. Za intimen odnos je značilno, da se dva posameznika sprejmeta, zato je jasno, da v takšnem odnosu ni strahu pred zavračanjem. Sram je čustvo, ki ga čutimo pred ljudmi, s katerimi si nismo blizu, ki so na razdalji in ki jih ne poznamo. Na ta način nam omogoča, da se zavarujemo pred zunanjim svetom ter da razumemo meje med sprejemljivim in neprimernim. Na drugi strani v javni prostor uvrščamo v veliki meri nam nepoznane ljudi, kjer so navzoče družbene norme in vrednote, ki tvorijo kulturo. Ravno z različnimi normami in pravili so določena sprejemljiva, neprimerna ter tudi prepovedana in sankcionirana vedenja. Ko torej govorimo o javnem sramotenju, govorimo hkrati tudi o moraliziranju. Primerov iz zgodovine, ki orisujejo javno sramotenje, je mnogo.

Spomnimo se Marije Magdalene (zgodbe iz Svetega pisma Nove zaveze), ki je bila predmet mnogih razprav, poznana pa predvsem zaradi prešuštva. Obsojena je bila na javno sramotenje in na smrtno kamenjanje. Gotovo najdemo podobne situacije tudi v današnjem času. Danes namesto javnega kamenjanja, poznamo rumeni tisk, kjer se spletejo zgodbe preko informacij, ki so dostopne novinarjem, in poznamo internet, kjer se te informacije prav tako razpredejo po različnih kanalih (npr.: Facebook, YouTube, Twitter …). Že sama novica v medijih, poročilih in dejstvo, da se ljudje o isti stvari pogovarjajo na kosilu, avtobusu, ob druženjih, lahko posameznika zelo zaznamuje. Nikogar ne zanima predzgodba, kako se je posameznik počutil ali kakšno je njegovo stališče do dejanja. Usmerjeni smo zgolj in samo na storjeno dejanje. Prav vsi moraliziramo o sprejemljivosti izpostavljenih vedenj.

Spomnimo se srednjega veka in takratnega zasramovanja. V tistem času so na sramotilni steber (pranger) privezovali storilce kaznivih dejanj, duševno bolne ter deviantneže4. Izpostavljali so jih javnemu posmehu v opozorilo, da je njihovo vedenje vredno sramu. Bi lahko v tem oziru govorili, da je sramotilni steber današnje dobe Facebook zid? Hote ali ne, naši podatki lahko hitro postanejo dostopni vsem poznanim in neznanim uporabnikom interneta. Poleg zlorabe osebnih podatkov in posameznikove zasebnosti pa bomo na spletnih omrežij zasledili še vsaj dva druga tipa zlorab: spletno ustrahovanje in trolling. Spletno ustrahovanje je nadpomenka za ustrahovanje in sovražno vedenje preko elektronske tehnologije, medtem ko pod »trolling« (slov. »trolanje«) uvrščamo čustveno zlorabo, žaljenje in izzivanje v nekem skupinskem omrežju z namenom izzvati čustveno reakcijo žrtve. Trolanje zasledimo v večji meri na spletnih igrah, masovnih socialnih omrežjih z namenom, da skupnost bere dogajanje.

Za oba tipa zlorab je značilno, da vplivajo na oblikovanje identitete, zaradi česar lahko posameznik doživi veliko travmo. Ta se lahko kaže v anksioznih motnjah – največkrat v obliki posttravmatične stresne motnje1. Zanjo je značilno, da psihološko podoživljanje in anksioznost po izpostavitvljenosti močnemu stresu3. Na drugi strani pa se vzpostavlja vprašanje, zakaj sledimo črednemu nagonu večinskega »kamenjanja«? Vsak naj bi bil odgovoren za svoja dejanja, dokler ne krši tujih pravic. Če nekoga denimo prevaramo oziroma »prešuštvujemo«, bomo odgovornost nosili s tveganjem, da lahko partnerja/partnerico na ta način izgubimo. Izguba sama je ena velika kazen, moraliziranje pa jo lahko le še poglobi.

Če preidem nazaj na zgodovino: v 17. stoletju se je vzpostavila praksa »čiščenja« preko družbenega nadzorovanja, higiene javnega reda in miru in krotenja »živalskosti človeka« 4. Z omenjenimi tehnikami je družba želela odpravljati to divjo naravo, ki jo družbene norme niso uspele krotiti. V 18. stoletju se je tako na institucionalni ravni pojavilo obdobje diferenciacije kot ustanove za t.i. »problematične«. S tem je namreč moralna obravnava širila prepričanje, da se blaznežem povrne razum s spoštovanjem norm. Torej lahko zaključimo, da pojav »moraliziranja« res ni tako tuj in prav gotovo ni novodoben. Izpostavitev javnosti in podoživljanje »krize osramočenega« ima svoj namen. Gre za vzvod s katerim družba grozi posameznikom z izključitvijo iz družbe in jim predstavlja grožnjo, da ne bodo preživeli, v kolikor ne bodo spoštovali družbenih norm.

Tehnike kaznovanja in sramotenja se spreminjajo skozi čas, prostor in s kulturo, a oznaka oziroma stigma ostaja vseskozi enaka. Glavni namen javnega poniževanja je, da se žrtveno jagnje v javnosti razvrednoti. Na eni strani svoboda govora, na drugi bolečine in travme posameznika. V poplavi vseh informacij, ki so na dosegu našim očem in očem drugih, smo še toliko bolj izpostavljeni tujemu mnenju. Smo Benthamov institucionaliziran panoptikon nadomestili s spletnim? Panoptikon je bilo krožno poslopje, v katerem so jetniški uslužbenci iz središča nadzorovali jetnike v celicah 5. Jetniki niso mogli vedeti, ali jih nadzornik v danem trenutku opazuje, zato naj bi se vedno vedli, kot da so opazovani. Francoski filozof Michel Foucault pa ga je razširjeno razumel kot metaforo za vseprežemajoče in neprenehno nadzorovanje tudi v ostalih modernih organizacijah kot so šole, bolnišnice, tovarne, zapori in druge ustanove. Če potegnemo vzporednico, bi lahko rekli, da postavljamo na nek način tudi spletni panoptikon, pri katerem nam dostop do informacij omogoča vseprežemajočo informiranost, naj si bo utemeljeno na objektivnih dejstvih ali ne. Del spletnega ustrahovanja postanejo nerodne izjave ali posneta nespametna dejanja. Informacije so še vedno dostopne javnosti, le da so prave obraze zamenjali profili ali slikovna okenca. Javna izpostavitev pa se je prenesla na splet. Kar naenkrat tako ni več nobene zasebnosti, temveč ta preide na družbeno reševanje problemov.

Glavno sporočilo, ki ga v pričujočem prispevku skušam predstaviti je, da je včasih v primerih osebnih ali medosebnih kriz vredno stopiti korak nazaj, premisliti kaj to pomeni za nas in kaj lahko pomeni za posameznika; da je vredno prisluhniti vsem platem zgodbe in se tako naučiti objektivnega presojanja. To velja tudi za primere spletnega ustrahovanja. Krize, ki jih pri tem posameznik lahko podoživlja, namreč puščajo za sabo velike rane in močne sledove. Tako se lahko kriza, ki se pojavi v javnem prostoru moraliziranja, prenese na posameznika, ta pa se na grožnje in moralne sodbe lahko različno odzove.

Slika 1

    ___
  1. Kaufman, G. (2004). The psychology of shame: Theory and treatment of shame-based syndromes. Springer Publishing Company: 1-28 

  2. Khimm, S. (2016). The Shame Game. NEW REPUBLIC, 247(4): 18-25. 

  3. DeYoung, P. A. (2015). Understanding and treating chronic shame: A relational/ neurobiological approach. Routledge. 

  4. Pregelj, P., Kores Plesničar, B., Tomori, M., Zalar, B. in Ziherl, S. (2013). Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika. 

  5. Foucault, M., in Rotar, D. B. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Krtina. 

Dolores Trol, študentka kognitivne znanosti