Trening možganov

Ljubljana, 18. 3. 2011

Slovenska Kinoteka, Miklošičeva cesta 38

13:00 Idioti, projekcija filma s spremljajočim predavanjem

Po filmu bo predavanje in diskusijo vodil psiholog Vid Vodušek.

Po strogih načelih Dogme 95 posneta drama o skupini mladih ljudi, ki v komuni na obrobju mesta prakticirajo idiotizem, čeprav so povsem zdravi in normalni državljani. Mednje pride novinka Karen, ki sprva ni pripravljena sprejeti njihove »estetike«. Ostali jo prepričajo in kmalu tudi sama postane »idiot«, toda ko se čez čas oglasi pri starših, njen »idiotizem« naleti na neodobravanje.


Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2

16.00 Možganski doping: Učiti se ali vzeti tableto?

Kratka predavanja in okrogla miza

Sodelovali bodo: farmakologinja prof. dr. Mojca Kržan, dr. med., iz Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, asis. dr. Maja Rus Makovec, dr. med., iz Psihiatrične klinike Ljubljana, David Gosar, univ. dipl. psih., zaposlen na Pediatrični kliniki, na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo ter Toni Pustovrh, univ. dipl. pol., iz Centra za preučevanje znanosti, Fakulteta za družbene vede, ki se v svojem raziskovalnem delu ukvarja tudi z vidiki kognitivnega izboljšanja in nevrotehnologijo.

Dolgo časa je veljalo prepričanje, da lahko naše duševne moči krepimo z mentalno vadbo, telesne pa s fizično. A v zadnjem času postaja vse bolj jasno, da delujeta duša in telo precej bolj sinhrono, kot so nekoč domnevali. Z vidika osrednje tematike Tedna možganov se zdi še posebej zanimivo vprašanje, kako vse lahko treniramo, urimo, ojačujemo naše možgane in na kakšne načine jih lahko rehabilitiramo, če pride do njihove okvare. Predvsem po zaslugi napredka na področju nevrofarmakologije postaja bolj in bolj jasno, da lahko naše kognitivne/mentalne zmožnosti treniramo ne zgolj z umskimi aktivnostmi (npr. reševanje čim večjega števila spominskih nalog za čim boljši spomin; prakticiranje mnemotehnik), temveč tudi z določenimi farmakološkimi substancami, ki jih pravimo kognitivni spodbujevalci (cognitive enhancers).

Kaj pravzaprav sploh pomeni izraz kognitivni spodbujevalec in katere vrste le-teh poznamo? Na kakšen način ti kognitivni spodbujevalci vplivajo na naše kognitivne sposobnosti; gre za povečanje v naši kognitivni kapaciteti, večji pozornosti, »čistosti« misli? Kako delujejo kognitivni spodbujevalci na možgane? Lahko postanemo od kognitivnih spodbujevalcev odvisni? Kakšni so njihovi negativni učinki? Je uporabe tovrstnih substanc preveč? Lahko govorimo o zlorabi? Kakšna je razlika v učinku, kadar treniramo možgane po naravni in umetni poti? Ali lahko vidimo v določenih družbenih mehanizmih vzroke za uporabo kognitivnih spodbujevalcev? Kakšne etične dileme se odpirajo ob uporabi kognitivnih spodbujevalcev in kako jih razreševati?

Na takšna in podobna vprašanja bodo odgovarjali ter polemizirali gostje letošnje okrogle mize, ki bo predstavljala sklepni del letošnjega Tedna možganov. Sklepni dogodek bo sestavljen iz dveh delov, in sicer iz kratkih predavanj v prvem delu, kjer bodo gostje predstavili problematiko kognitivnih pospeševalcev z vidika področja, s katerega prihajajo. Za tem pa bo sledila okrogla miza, na kateri bodo gostje soočili svoja mnenja ter o njih razpravljali z udeležbo publike.

Mojca Kržan: Nootropična zdravila

Snovi, ki spreminjajo naše zaznavne sposobnosti se rekreativno in terapevtsko uporabljajo od pradavnine. Znanih je vsaj 150 rastlin, katerih deli ali izvlečki se tradicionalno uporabljajo za izboljšanje kognitivnih lastnosti. Na kognicijo lahko vplivajo številne učinkovine: zdravila in rekreativne substance. Nekatera zdravila, ki učinkujejo na kognicijo imajo zelo poznan mehanizem delovanja – lahko se vpletajo v sinaptični prenos (amfetamini), oz. vplivajo na zunajcelično koncentracijo različnih nevtrotansmiterjev (amfetamini, modafinil), ali pa izboljšajo preskrbo možganov s kisikom (piracetam) oz. pospešujejo rast nevronov. Omenjena zdravila povečajo kognitivne sposobnosti npr. izboljšajo spomin, koncentracijo, motivacijo, pozornost, sposobnost učenja. Prva skupina učinkovin, ki so jih razvili v ta namen, so bili amfetamini. Za izboljšanje kognicije se poleg amfetaminu sorodne snovi metilfenidata, uporablja še modafinil, ampakinin in snov MEM 1001. Nootropične učinke, predvsem na zboljšanje spomina pa imajo tudi piracetam in njemu sorodna zdravila, holinergiki, vazopresin, pregnenalon, dehidroepiandrosteron, ondansetron … Kljub znanim mehanizmom delovanja, pa učinkovanja zdravil, ki povečajo kognicijo ne znamo vedno pojasniti. Izboljševalce kognicije se v glavnem predpisuje pri motnjah pozornosti (npr. ADHD), tudi disleksiji, največ pa se jih predpisuje pri osebah s starostjo pogojenimi motnjami spomina.

Maja Rus Makovec

V psihiatriji in psihoterapiji so znane ugotovitve o možganski kapaciteti za nevroplastičnost vzbudile realistično upanje za izboljšanje duševnega funkcioniranja tudi tam, kjer smo ga lahko v preteklosti prehitro opustili (npr. demenca, shizofrenija, odvisnost, izkušnje hude travmatiziranosti v zgodnjem otroštvu, pseudodemenca zaradi depresije). Kognitivne sposobnosti pri naštetih motnjah lahko izboljšamo s psihofarmakoterapijo, prav tako imajo lahko vlogo kognitivnih spodbujevalcev določene psihotropne snovi (na primer nikotin pri pacientih s shizofrenijo, majhne količine alkohola pri določeni podskupini nezasvojenih), določeni vitamini itd. Kognicijo lahko pri naštetih duševnih motnjah izboljšujemo tudi z učenjem, psihoterapijo, z dolgotrajni podpornimi navezovalnimi odnosi, s telesnim gibanjem in pri odvisnosti z abstinenco od izbrane droge. Tu se postavlja resna strokovna in etična dilema: kje je farmakoterapija nujno indicirana, ker bi z odrekanjem farmakoterapije škodili (npr. ustrezna raba methylphenidata pri otrocih z ADHD deluje celo kot preventiva pred zlorabo psihotropnih snovi v adolescenci) in kje je psihiatrija dolžna zagotoviti kontekst za ne-farmakološki način izboljšanja kognitive funkcije, pri katerem pa ni mogoče prelisičiti ne časa, ne osebne zavzetosti pacienta. Nadaljnja strokovna in etična dilema je v tem, kakšno vlogo imajo farmakološki kognitivni spodbujevalci pri zdravih ljudeh – pri normalnem staranju in pri zdravih ljudeh, ki bi želeli vsaj začasno izboljšati svojo kognitivno učinkovitost – ali se pripravljamo na kozmetično psihiatrijo?

Toni Pustovrh: Nevrofarmakologija in človeško izboljševanje

Prispevek predstavlja koncept človeškega izboljševanja, idejo, da je mogoče človeške zmogljivosti izboljšati prek obstoječih referenčnih vrednosti z neposrednimi tehnološkimi posegi v telo in možgane. Nadalje identificira nekatere nove in nastajajoče nevrotehnologije, predvsem nevrofarmakološke učinkovine, ki zaradi svoje dvojne uporabnosti pri povprečno zdravih ljudeh spodbujajo poskuse kognitivnega izboljševanja, spreminjanja razpoloženja oziroma osebnosti ter izboljševanja fizičnih zmogljivosti. Končno izpostavlja določene etične, pravne in družbene vidike takšnega razvoja, na primer v poklicnem športu, v akademski sferi in v širši družbi, ter prikazuje ocene o razširjenosti rabe izboljševalnih sredstev v tujini.


© SiNAPSA 2003-2012