SiNAPSA, petek, 20. oktober 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Kdo smo, ko spomini izginjajo?

Intervju z Uršo Adamič in Nino Šorak o predstavi Kje sem ostala?

Nastja Tomat

Kje sem ostala? je gledališka predstava, ki na odrske deske prinaša tematiko demence. Režiserka Nina Šorak in dramaturginja Urša Adamič sta navdih zanjo črpali iz svojih babic, ki sta prav tako oboleli za demenco. Ekipa ustvarjalcev je sredstva za izvedbo predstave, ki še vedno poteka, uspešno zbirala kar na Kickstarterju, za vsebinsko korektnost pa so poskrbeli s pomočjo dr. Vida Vanje Voduška in Slovenskega združenja za pomoč pri demenci Spominčica. V intervjuju smo se z Nino in Uršo pogovarjale o namenu predstave, gledaliških pristopih k predstavljanju demence, vlogi spomina in čustev pri ohranjanju posameznikove identitete … – skratka o tem, kaj nastane, ko se ljubezen do gledališča poveže s filozofijo, biologijo in nevroznanostjo.

Urša Adamič in Nina Šorak
Urša Adamič in Nina Šorak, foto: Janko Oven

Kakšna so vaša pričakovanja in želje glede vpliva predstave na obolele z demenco in njihove svojce? Kakšno sporočilo želite posredovati gledalcem?

Urša: Tveganje za razvoj demence se s starostjo povečuje. Z boleznijo se tako srečuje veliko ljudi, najbolj pa so obremenjeni najbližji skrbniki, svojci. V predstavi smo izhajali iz zgodb najinih babic, veliko vsebine pa je nastalo tudi na samih vajah skozi interpretacijo igralcev. Veliko smo se pogovarjali o tem, da ne želimo biti preveč morbidni, a hkrati ostati zvesti resničnosti. Prizorov in situacij nismo olepševali, pač pa smo jih raje zapolnili z ljubečim odnosom med materjo in sinom.

Nina: Tako smo poleg destigmatizacije bolezni želeli odpreti polje, kjer bi se prepoznali predvsem svojci oziroma skrbniki, saj je njihovo delo izčrpavajoče tako fizično kot psihično. V svojem položaju se počutijo precej sami, saj z redkokom lahko resnično delijo svojo bolečino.

K razvoju katerih novih pristopov v gledališču želite prispevati s predstavo? Kateri pristopi najučinkoviteje predstavijo tematiko demence?

Nina: Pri raziskovanju teme smo se znotraj vprašanja uprizoritve največ ukvarjali z notranjim pogledom osebe z demenco. Kako izgleda, ko se človek sooči s prostorsko in časovno dezorientiranostjo, kakšen svet se gradi pred njim. Ves čas smo verjeli, da znotraj te nelogičnosti vseeno obstaja logika, ki pa je nam zdravim prikrita in o kateri lahko le sklepamo. Preko teh izpraševanj in raziskovanj smo se lotili uporabe videa in scenografije v predstavi. Vključili smo go-pro kamero, ki konstantno prenaša pogled Jule (igra jo Marinka Štern), hkrati pa je na odru prisotna tudi videastka Pila Rusjan, ki v živo modificira njeno sliko. Na podoben način smo se poigrali s scenografijo, ki je vsa na koleščkih.

Urša: Spomin, ki razpada na manjše koščke, in način, kako se ti koščki sestavljajo nazaj v novo resničnost. To izhodišče ponuja tudi veliko prostora za grenko-komične situacije, ki so sestavni del ljubečega odnosa.

Svojo predstavo opredeljujete kot gledališko-gibalno. Kakšno vlogo ima gibanje v predstavitvi sveta skozi oči obolelega za demenco?

Urša: Ob nastopu te bolezni se spremeni tudi način premikanja obolelega. Zelo simbolično se fizično vedno bolj zapirajo vase in ob napredovanju prevzamejo položaj embrija. To se na nek način povezuje s spomini in nenehnem vračanjem v preteklost. Zdi se, kot bi osebam z demenco čas začel teči nazaj, dokler se ne vrnejo v svojo izhodiščno telesno držo.

Na čem bo poudarek v predstavi – na simptomih, Julini introspekciji in njenih pešajočih kognitivnih procesih, na težavnosti, a nujnosti ohranjanja odnosov, na čustvih, s katerimi se spopadajo tako oboleli kot svojci …? V kolikšni meri ste demenco publiki skušali približati in razložiti z nevrološkega vidika?

Foto: Sunčan Stone
Foto: Sunčan Stone

Urša: Poudarek je na vseh omenjenih komponentah, nevrološki vidik pa se izpisuje v ozadju in prekriva dejanja glavnih protagonistov. Ta vidik se nam je zdel pomemben zaradi svoje kompleksnosti in skrivnostnosti. Čeprav o demenci s fiziološkega vidika vemo že kar precej, še vedno ne poznamo zdravila. Tako se zdi, da osebo z demenco vsi ti simptomi preprosto prepišejo, nima prav veliko možnosti upora.

Nina: Ja, poskušali smo se dotakniti tako osebnega kot strokovnega, zato smo uporabili različne uprizoritvene komponente, a vse skupaj govorijo o eni stvari.

Dotikate se tako biološkega kot filozofskega vprašanja, kdo smo, ko začne postopoma ugašati naš spomin. Kako vidite vlogo spomina v posameznikovem zavedanju sebe in kako to prikazujete v predstavi?

Nina: Pri samem raziskovanju bolezni se mi je zdelo zanimivo dejstvo, da pri obolelih za demenco spomini povezani s čustvi lahko zelo dolgo ostanejo nepoškodovani. Emocije (ki jih načeloma lahko prebudimo tudi pri zelo poznih fazah bolezni) so tiste, ki ostanejo, kar napeljuje mojo misel na to, da se tam spodaj vseeno skriva oseba, duša, človek. Taisti človek s svojimi izkušnjami, s svojimi možgani.

Urša: Strogo biološko gledano smo razmišljujoče živali, ki se borijo za svoje preživetje. In ta boj je zelo izrazit pri vsakem soočanju z boleznijo. Ko začnemo izgubljati svoj spomin, na nek način izgubljamo svojo človeškost.

S prikazovanjem tematike demence v gledališču stopate na pot integracije znanosti in umetnosti. Se ob tem spopadate s kakšnimi težavami in kakšni so po vašem mnenju potenciali za nadaljnje povezovanje znanosti z umetnostjo (v slovenskem prostoru)?

Urša: Znanost so pogosto samo podatki. Pri gledališki umetnosti pa se mi zdi pomembno iskanje zgodbe, ki je lahko zelo abstraktna, pa vendar. V Sloveniji se v zadnjem času precej razvija tako imenovani bioart, vendar je to bolj področje likovne umetnosti, ki ima drugačne zakonitosti gledanja in gledalec drugačna pričakovanja. V gledališču pa si omejen z rokom trajanja predstave, ki je pogosto prekratek za biološke procese.

Nina: Meni se zdijo ta povezovanja nujna ne glede na težavnost in morebitni dvom o interesni publiki. Vsako sodelovanje lahko le krepi in dopolni. Če si stopamo nasproti, si lahko tudi pomagamo.

Kako lahko gledališče – in širše umetnost – pripomoreta k destigmatizaciji možganskih, nevroloških in drugih bolezni?

Nina: Vsaka beseda o nečem širi zavest o obstoju le-tega. Umetnost ima to moč, da preko svojih različnih medijev, jezikov lahko pritegne marsikoga, ki mu nevrološke in druge bolezni niso poznane. Jezik umetniških izrazov vedno deluje na neki drugi ravni, kar je po mojem mnenju dobro prav za tovrstne tematike.

Urša: Tako je, gre za preplet resnice in interpretacije, ki ljudi sooča z razvojem, obstojem in sprejemanjem bolezni.

Na kakšen način lahko umetnost na obolele z demenco deluje terapevtsko?

Nina: Tu ima ogromno vlogo glasba. Preko nje se zbudi marsikateri emocionalni kanal osebe z demenco.

Urša: Ja, o glasbi smo se veliko pogovarjali. Zdi se, kot da zaporedje tonov prebudi najgloblje emocije v spominu osebe z demenco, ki se za tistih nekaj trenutkov vrne v svoj svet. Je pa zelo odvisno od vsakega posameznika, nekateri ob demenci postanejo tudi izvrstni slikarji – ali pa tudi ne. Ker so naši možgani tako unikatni, je demenc toliko, kolikor je ljudi, in posledično je tudi terapevtska vloga umetnosti pri vsakem malo drugačna.

Kako gledate na to, da s porastom števila obolelih za demenco le-ta ne ostaja več le problem posameznika, temveč tudi socialni problem? Boste (potencialno) socialno problematiko demence prikazali tudi v predstavi?

Nina: Predstava je zastavljena ožje, zanimal nas je predvsem intimni odnos, ki se zaradi bolezni precej spremeni oziroma prilagodi. Ker pa je gledališče tudi prostor metaforike, je interpretativno mogoče pogled postaviti tudi širše.

Urša: Mislim, da bo socialno komponento prepoznal kdo, ki ima s tem resnično izkušnjo. Sicer res ni v središču uprizoritve.

Nina, kako filozofsko znanje in razmišljanje pripomore k dojemanju demence in postavljanje le-te na oder?

Nina: Študij filozofije je tako širok, da meni predstavlja temelj nasploh - tako pri razmišljanju o gledališču kot pri razmišljanju o življenju. Demenca je predvsem stvar življenja in nekaj, kar se me osebno zadeva preko moje babice.

Foto: Sunčan Stone
Foto: Sunčan Stone

Kakšni so bili do zdaj odzivi publike?

Nina: Največji poklon je bil zame to, da so v gledališče prišli »negledališki« ljudje. Ti, ki so v stiku z boleznijo. To je za neinstitucionalno predstavo nenavadno in predvsem lepo.

Urša: Menim, da je bila predstava dobro sprejeta. Veliko ljudi se je čustveno dotaknila in sprožila dolge pogovore, ki so se začeli: »Veš, pri moji mami je bilo pa tako …«

Nastja Tomat
Oddelek za psihologijo
Filozofska fakulteta
Univerza v Ljubljani