Zakaj dati življenje nevroznanosti?

Miha Pelko, 22. 9. 2011

Danes nam je v okviru foruma mladih nevroznanstvenikov Colin Blakemore predstavil predavanje s provokativnim naslovom - Zakaj dati življenje nevroznanosti? (Why should you give your life to neuroscience?). Nisem še pripravljen zapisati oporoke in odkorakati v secirnico, vsekakor pa je bilo zelo zanimivo.

Prvo sporočilo predavanja je bilo na prvi pogled nekoliko v nasprotju s samim naslovom. Kljub temu, da je naše raziskovalno izobraževanje v prvi vrsti usmerjeno proti karieri v akademskem svetu, nas bo le nekaj dejansko končalo na pozicijah na univerzi ali v raziskovalnem sektorju. In v kolikor nas ni med to manjšino ni s tem nič narobe. Za mladega nevroznanstvenika je torej pomembno, da vseskozi ohranja širino in je pripravljen, da pristane zunaj nevroznanosti.

V kolikor pa ostanemo v nevroznanosti, nas čaka zelo zanimivo potovanje. Razlog za to je po besedah Blakemore-a v tem, da je nevroznanost še zelo primitivna (primitive) in da še čakamo, da se v njej največje ideje izoblikujejo. Ideje v nevroznanosti se namreč razvijajo mnogo počasneje kot raziskovalne tehnike in metode.

Večina znanstvenih člankov citira zgolj objave v zadnjih petih oziroma desetih letih in s tem daje vtis, da se ideje razvijajo zelo hitro ter da je vse ostalo zastarelo. Ni res, pravi Blakemore. Pokazal nam je nekaj primerov predlaganih idej (dela Thomas Wills-a in Franz Joseph Gall-a) mnogo predno smo jih lahko dokazali oziroma ovrgli. Blakmore pravi, da ne smemo pozabiti idej dela s preteklosti.

Bo že nekaj na tem. Ravno sedim na predavanju Paška Rakica, kjer navaja svoje objave z let 1974, 1988, takoj za tem pa dela Wilhelm His-a, ki je njegove ugotovitve predvidel že sto let prej. Po nasvetu Paška Rakiča, ki še vedno nadgrajuje svoje študije - živeti moraš dolgo (“you have to live long”).

Nauk dneva - nazaj za knjige.


© SiNAPSA 2003-2012