Ali se povečuje prepad ne samo med širšo javnostjo in znanstveniki, ampak tudi med znanstveniki samimi?

Neža Grgurevič, 27. 9. 2011

Prejšnji teden se je končal izredno zanimiv in tematsko široko zastavljen nevroznastveni kongres. Lahko rečem, da si od vsakega predavanja lahko kaj odnesel. Če že ne novega znanja ali idej za nadaljevanje dela, pa vsaj nek splošen vpogled kaj se na nekem področju dogaja. Celoten dogodek je pustil vtis, da se področja razvijajo zelo hitro, tematika pa postaja vedno bolj specializirana in specifična. Na moje presenečenje so se predavanja zaključila z veliko manj razprave, kot sem pričakovala. Sprašujem se ali je to posledica slovenskega prostora in naše sramežljivosti, ali pa so teme tako specifične, da še sami znanstveniki težko postavljajo vprašanja. Podobno sliko je odsevala tudi razprava o etiki, kjer smo vsaj na prvi pogled v dvorani sedeli predvsem znanstveniki, mladi ljudje med študijem in znanostjo ter zdravniki. Glede na to, da je bila razprava odprta za širšo javnost, sem pričakovala burno debato med ljudmi različnih strok. Očitno bo potrebno še veliko truda, da bo širša javnost prišla z zanimanjem na te dogodke. Kljub vsemu smo lahko poslušali izredno zanimive govore. Povezovalec, Colin Blakemore, je uspel pri občinstvu spodbuditi razmišljanje o različnih etičnih dilemah, ki se dotikajo uporabe zarodkov, živalskih modelov in uporabe sodobne psihokirurgije kot je zdravljenje z draženjem globokih možganskih struktur. Med razpravo se je postavilo eno bolj zanimivih vprašanj kako definirati normalno delovanje možganov, če nam »normalno« predstavlja cilj zdravljenja.

Neža Grgurevič


© SiNAPSA 2003-2012