Telesna vadba pri posameznikih, pri katerih obstaja večje tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni, še bolj pomembna!

Science Daily, 19. 11. 2010

V študiji, kjer so vključili zdrave posameznike, stare od 65 do 85 let, ki so imeli genetsko gledano visoko tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni, so ugotovili, da so tisti posamezniki, ki so v življenju več telovadili, pokazali večjo aktivnost v možganskem področju, povezanem s spominom, v primerjavi s posamezniki, ki se niso veliko gibali. Rezultati kažejo, da fizična aktivnost pospeši spremembe v možganih, ki lahko zaščitijo posameznike z visokim tveganjem za razvoj demence proti kognitivnemu upadu.

Rezultati študije, ki so jo izvedli raziskovalci iz Univerze Wisconsin-Milwaukee (UWM), kažejo, da fizična aktivnost pripomore k spremembam v možganih, ki lahko zaščitijo posameznike z visokim tveganjem za nastanek Alzheimerjeve bolezni proti kognitivnemu upadu.

V študijo so vključili tako posameznike, ki nosijo gen za razvoj Alzheimerjeve bolezni, kot tudi zdrave starejše posameznike, ki tega gena v sebi nimajo. Njihovi rezultati so pokazali, da je pri posameznikih z genetskim tveganjem za razvoj Alzheimerjeve demence koristnost telesne vadbe za njihovo možgansko funkcioniranje celo večje v primerjavi s tistimi posamezniki, kjer tovrstnega genetskega tveganja ni. Medtem ko rezultati preteklih raziskav že kažejo, da je fizična aktivnost povezana z vzdrževanjem kognitivnih funkcij preko celotnega življenja, je bila večina teh raziskav do sedaj narejena na zdravih ljudeh brez vključitve faktorja tveganja za razvoj Alzheimerjeve bolezni.

Skupina raziskovalcev je v študiji primerjala možgansko aktivnost med spominskim procesiranjem. Udeležence so razdelili v štiri skupine, in sicer glede na stopnjo tveganja za razvoj demence ter glede na količino telesne vadbe. Stopnja tveganja za razvoj bolezni je bila določena na podlagi tega, ali posameznik nosi apolipoprotein E-epsilon4 alel. Fizična aktivnost pa je bila definirana s časom, ki ga posameznik porabi za neko telesno aktivnost. Na podlagi tega so tako razdelili udeležence v štiri skupine, in sicer na posameznike z nizko stopnjo tveganja in nizko fizično aktivnostjo, posameznike z nizko stopnjo tveganja in visoko fizično aktivnostjo, posameznike z visoko stopnjo tveganja in nizko fizično aktivnostjo ter na posameznike z visoko stopnjo tveganja za razvoj Alzheimerjeve demence in visoko fizično aktivnostjo.

Udeležence so snemali s pomočjo funkcijske magnetne resonance medtem, ko so izvajali nalogo, kjer so morali ločevati med znanimi osebnostmi. Avtorji navajajo, da je ta test uporaben, saj zaposli široko mrežo sistema semantičnega spomina, aktivacija pa se pojavi v 15 različnih funkcionalnih regijah možganov.

V skupini udeležencev, ki nosijo gen za razvoj Alzheimerjeve bolezni se je pokazalo, da je aktivnost možganov v področju, povezanem s spominom, pri tistih posameznikih, ki so bolj fizično aktivni, večja v primerjavi s tistimi, ki so bili manj fizično aktivni. Zanimivo pa je tudi to, da so pokazali fizično aktivni posamezniki z genom za Alzheimerjevo demenco večjo možgansko aktivnost od posameznikov, ki niso nosili gena, a so veliko telovadili.

Obstaja več fizioloških razlogov, zakaj se je to zgodilo. Carson Smith, profesor, ki je sodeloval pri študiji, meni, da osebe s povečano aktivacijo lahko kompenzirajo za nek nevrološki dogodek, ki je povezan s kognitivnim upadom. Avtorji zaključujejo, da lahko uporaba več področij svojih možganov tako služi kot zaščitna funkcija.

Vir: Science Daily


© SiNAPSA 2003-2012