SiNAPSA, ponedeljek, 21. januar 2019

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Kognitivno funkcioniranje pri izgorelosti

Marina Horvat

Podatki mednarodne organizacije za delo kažejo, da vedno več zaposlenih poroča o stresu na delovnem mestu 1. V primeru akutnih simptomov stresa si posameznik lahko hitro opomore, kadar pa gre za dolgotrajno izpostavljenost stresorjem čustvene in medosebne narave na delovnem mestu, to lahko vodi v stanje izgorelosti 2. Negativne posledice izgorelosti na posameznikovo duševno zdravje so v literaturi dobro raziskane, manj pa je znanega o posledicah na kognitivni ravni, kljub dejstvu, da paciente z izgorelostjo v vsakodnevnem življenju pogosto pestijo tudi težave s koncentracijo in spominom 3. V prispevku bomo predstavili kratek pregled raziskav s tega področja.

Opredelitev izgorelosti

Izgorelost je z delom povezano kronično stanje, ki se postopoma razvija kot posledica izpostavljenosti dolgotrajnemu stresu na delovnem mestu 2. V literaturi najpogosteje zasledimo definicijo, ki izgorelost opredeljuje kot tridimenzionalni sindrom, za katerega je značilna čustvena in/ali fizična izčrpanost, odtujenost od dela oziroma cinizem ter znižana učinkovitost pri delu 2, 4. Izčrpanost, pogosto definirana kot osrednji simptom izgorelosti 2, 5, se nanaša na pomanjkanje energije in utrujenost zaradi dolgotrajne izpostavljenosti visokim delovnim zahtevam. Za cinizem je značilen odtujen in ciničen odnos do strank ali sodelavcev, občutek zmanjšane osebne učinkovitosti pri delu pa je povezan z znižano delovno operativnostjo, ki naj bi bila posledica negativnega odnosa in vedênj pri delu 6. Za izgorelost je značilen postopen razvoj. Najprej pride do izčrpanosti, ki nastopi kot posledica kombinacije visokih delovnih zahtev in nizkih delovnih ali osebnih virov 2. Izčrpanost ni samo doživljanje posameznika, ampak posameznika aktivira, da se emocionalno in kognitivno distancira od dela, domnevno kot način soočanja z visokimi delovnimi obremenitvami 2. Cinizem oz. depersonalizacija je tako poskus vzpostavitve distance med posameznikom in odjemalci storitev oz. strankami in nastopi kot reakcija na izčrpanost. Odnos izčrpanosti in cinizma do zmanjšane profesionalne učinkovitosti je nekoliko bolj kompleksen. V nekaterih primerih se zdi, da gre za posledico delovanja obeh 7, vedno pogosteje pa se kaže, da se občutek zmanjšane profesionalne učinkovitosti razvija vzporedno in ne nujno zaporedno z razvojem preostalih dveh aspektov izgorelosti 2, 8.

V preteklosti so bili pri preučevanju izgorelosti v ospredju predvsem učinki na človekovo zdravje, počutje in delovno učinkovitost. Tako je več preteklih študij pokazalo, da ima izgorelost negativen učinek na številna pomembna področja človekovega delovanja tudi izven delovnega okolja, obenem pa tudi na fiziološke pokazatelje, kot so npr. spremenjen odziv kortizola ob vstajanju 9, nižja variabilnost srčnega utripa 10 in večja pojavnost kardiovaskularnih bolezni 11, 12.

Poleg drugih težav pa posamezniki z izgorelostjo pogosto navajajo tudi težave s koncentracijo in spominom v vsakodnevnem življenju ter omejeni fleksibilnosti pri reševanju novih in spreminjajočih se nalog 4, 13, 14, 15. Kljub temu, da je izgorelost povezana z depresijo 16, kjer je kognitivni upad dobro dokumentiran v več nedavnih metaanalizah 17, 18, 19, 20, pa je učinek izgorelosti na kognitivne funkcije v literaturi manj raziskan in je pritegnil pozornost raziskovalcev šele v zadnjih nekaj letih. Tako je do sedaj objavljenih le nekaj študij, ki so preučevale učinek izgorelosti na kognitivne funkcije.

Kognitivne funkcije pri izgorelosti. V sistematičnem pregledu literature 3, objavljenem v letu 2014, so identificirali le 15 znanstvenih člankov, v katerih so raziskovalci proučevali povezanost izgorelosti in kognitivnih funkcij z uporabo objektivnih kognitivnih mer, ki temeljijo na testih dosežka 3. Glede na vključene kognitivne mere lahko rezultate tega pregleda razdelimo v tri večje kategorije: (1) izvršilne funkcije, ki vključujejo sposobnost preklapljanja, posodabljanja in inhibicijo; (2) pozornost, ki jo sestavlja vzdrževanje in nadzor pozornosti ter (3) spomin, kjer so zajete mere kratkoročnega, delovnega in dolgoročnega spomina. Večina študij ugotavlja negativno povezavo med izgorelostjo in specifičnimi področji kognitivnega funkcioniranja, medtem ko so samo v eni študiji ugotovili, da je izgorelost povezana z boljšim kognitivnim funkcioniranjem 21, v eni študiji pa povezanosti med obema niso ugotovili 22. Rezultati so bili najbolj robustni za spominske funkcije, za katere so bile značilne največje velikosti učinka, sledijo mere pozornosti in izvršilnih funkcij. Pri tem je potrebno poudariti, da je bila večina vključenih študij izvedena na vzorcu pacientov z izgorelostjo, ki so bili v ambulantni obravnavi in/ali na bolniškem dopustu v času izvajanja študije. Raziskovalci namreč ugotavljajo, da glede na intenzivnost simptomatike obstajajo pomembne razlike v kognitivnih dosežkih.

Jakost izraženih simptomov. V študiji Oosterholta in drugih 23 so razlikovali med skupino pacientov z izgorelostjo, posameznikov s simptomi izgorelosti, ki so še v delovnem razmerju in kontrolno skupino zdravih posameznikov brez simptomov izgorelosti. Ugotovili so, da pacienti z izgorelostjo poročajo o več težavah na kognitivnem področju v primerjavi s tistimi, ki še nadaljujejo z delom, slednji pa več od kontrolne skupine. Pri objektivnih merah kognitivnih dosežkov so bili nižji dosežki v obliki daljših reakcijskih časov v primerjavi s kontrolno skupino značilni samo za skupino pacientov z izgorelostjo, medtem ko se rezultati v pravilnosti odgovorov med skupinami niso razlikovali. Kljub temu, da so vse skupine poročale o težavah s kognicijo, je bil blažji upad zaznan samo pri pacientih z izgorelostjo, vendar je le-ta bil povezan z večjim subjektivnim stroškom pri pacientih z izgorelostjo. Podobno ugotavlja tudi Linden s sodelavci 14 – več subjektivnih težav s kognicijo so poročali posamezniki z več simptomi izgorelosti, poleg tega so imeli tudi slabšo inhibicijo dražljajev in bolj variabilne rezultate na testu vidnega zaznavanja. Pozitivna povezanost simptomov izgorelosti z objektivnimi ter tudi samoporočanimi in s strani drugih poročanimi kognitivnimi upadi je značilna tudi za neklinično populacijo, ki je še v delovnem razmerju 13. Podobno ugotavljajo tudi v naslednji študiji, kjer so ugotovili, da tisti z bolj izraženimi simptomi izgorelosti pri nalogi preklapljanja (ang. task switching paradigm) naredijo več napak, medtem ko so bile razlike med skupino z blago izgorelostjo in kontrolno skupino zanemarljive 24.

Zahtevnost kognitivnih nalog. Učinek na kognitivne dosežke pa ni odvisen le od jakosti izraženih simptomov, ampak tudi od zahtevnosti uporabljenih kognitivnih nalog. Raziskave so pokazale, da je bila visoka izčrpanost povezana z več napakami in daljšimi reakcijskimi časi samo v primeru, ko je naloga (delovnega spomina in inhibicije dražljajev) zahtevala visoko izvršilno kontrolo, medtem ko ni bilo razlik v dosežkih pri lažji modaliteti enakih nalog, ki so predstavljale nizko zahtevnost za izvršilne funkcije 25. S to ugotovitvijo lahko pojasnimo tudi nekatere nekonsistentne rezultate v literaturi, kjer avtorji poročajo, da pri enostavni nalogi vzdrževanja pozornosti ni bilo statistično pomembnih razlik med udeleženci z visoko in nizko izraženostjo izgorelosti 26. Sklepali bi lahko, da je izgorelost povezana z znižani dosežki samo na nekaterih kognitivnih domenah. Tako na primer kljub negativnemu učinku na mere neverbalnega spomina in daljših reakcijskih časih na merah pozornosti, učinek na splošno inteligentnost ni bil značilen za paciente s sindromom izgorelosti 27.

Po drugi strani v literaturi najdemo tudi nekaj nasprotujočih si ugotovitev, kjer negativnega učinka izgorelosti na rezultate kognitivnih testov ni bilo 22, 28, 29, ali pa se je pri teh posameznikih kognitivno funkcioniranje celo izboljšalo 21. Avtorji to razlagajo z uporabo t. i. kompenzatornih strategij 30. Teorija o kognitivno-energetski učinkovitosti v stresni situaciji ali pod visoko obremenitvijo pravi, da naše dosežke lahko ohranjamo primerljivo visoke tudi v stresni situaciji. Da bi to dosegli, je potrebna aktivacija dodatnih virov, vendar samo na račun večjega subjektivnega napora ter vedenjski in fiziološki reakciji, ki se posledično kaže v večji psihofizični aktivaciji, zaznani delovni obremenitvi in večji izčrpanosti.

V nasprotnem primeru je lahko stabilnost dosežena samo z znižanjem ciljev učinkovitosti, brez nadaljnjih stroškov. Podporo tem ugotovitvam lahko najdemo na možganski ravni 28, 29, kjer raziskovalci ugotavljajo, da so bile vidne razlike v bolj neustreznem procesiranju kognitivnih nalog pri posameznikih z izgorelostjo kljub enakim dosežkom na vedenjski ravni.

Povezavo med izgorelostjo in kognitivnimi deficiti lahko razložimo s predpostavko, da je izgorelost s stresom povezan sindrom 2. Mehanizmi v ozadju kognitivnega upada pri izgorelosti še sicer niso v celoti pojasnjeni, predvideva pa se, da ima dolgotrajna izpostavljenost stresu negativne učinke na regulacijo stresnih hormonov in na specifične regije cerebralnega korteksa, kot npr. na prefrontalni korteks 25. Poleg tega so v eksperimentalnih pogojih pokazali, da akutni stres zmanjša z delovnim spominom povezano aktivnost v dorzolateralnem prefrontalnem korteksu31.

Omejitve in pogled naprej

Pri interpretaciji rezultatov je potrebno opozoriti na dve omejitvi. Ena izmed pomembnih omejitev navedenih študij je, z izjemo nekaterih, prečni raziskovalni načrt, ki ne zajema informacij o postopnem razvoju izgorelosti, poleg tega pa ne omogoča vzročno posledičnega sklepanja. Druga omejitev je uporaba zelo raznolikih kognitivnih nalog v študijah, ki merijo različne kognitivne domene, kar otežuje neposredno primerjavo rezultatov med študijami.

Za boljše razumevanje kognitivne simptomatike pri izgorelosti je v prihodnje treba izgorelost natančneje razmejiti od drug stanj, npr. anksioznosti in depresije. To velja predvsem za slednjo, saj se v veliki meri prekriva z izgorelostjo 32. Obetavni korak v to smer so nekatere novejše študije, ki so pokazale, da se pri depresiji in izgorelosti pojavljajo drugačni vzorci možganske aktivnosti ter da ima spol pomembno vlogo v tem odnosu 33. Tudi v povezavi s kognitivnimi funkcijami se kažejo razlike med depresijo in izgorelostjo na možganski ravni 28. Kljub temu pa zaenkrat še ne moremo sklepati, ali do kognitivnega upada pri izgorelosti pride zaradi izčrpanosti ali pa gre za posledico drugih stanj, ki pogosto spremljajo izgorelost (npr. depresija), zato je treba v prihodnji študijah preveriti te učinke in ugotoviti, ali prihaja do razlik v različnih kognitivnih domenah. Primanjkuje tudi študij, ki bi naslovile razliko med delovno izčrpanimi posamezniki (ang. wornout), ki imajo nizko storilnostno pogojeno samovrednotenje in posamezniki z izgorelostjo, ki imajo visoko storilnostno pogojeno samovrednotenje 34, 35 v povezavi s kognitivnim funkcioniranjem.

Zaključek

Na podlagi do sedaj objavljenih študij lahko zaključimo, da je izgorelost povezana z deficiti na določenih kognitivnih funkcijah, jakost povezave pa je odvisna od stopnje izraženosti simptomov ter kompleksnostjo uporabljenih kognitivnih nalog. Učinek je bolj povezan z merami pozornosti in delovnega spomina, medtem ko učinka na inteligentnost v obravnavnih študijah ni bilo 27. Rezultati pregledanih študij nakazujejo na to, da je pri preučevanju izgorelosti potrebno upoštevati tudi kognitivno simptomatiko. Pomembnost tematike se odraža tudi v nekaterih novejših vprašalnikih izgorelosti, ki že vključujejo kognitivno komponento 36, med katerimi je tudi slovenski Vprašalnik sindroma adrenalne izgorelosti 35.

Več študij je potrebnih za razumevanje mehanizmov, preko katerih sta izgorelost in kognitivno funkcioniranje povezana. Da bi to dosegli, je v prihodnosti priporočljiva uporaba dnevniških in longitudinalnih študij, ki bi pomagale razumeti procesni vidik in potencialne moderatorske spremenljivke v odnosu med izgorelostjo in dosežki na kognitivnih nalogah.

Zahvala
Delo avtorice je bilo v preteklosti podprto s strani društva SiNAPSA, za kar se avtorica iskreno zahvaljuje.

    ___
  1. International Labour Organization (ILO). Workplace Stress: A Collective Challenge, 2016. Dostopno na: http://www.ilo.org/safework/info/publications/WCMS_466547/lang—en/index.htm. (8.1.2018) 

  2. Maslach, C., Schaufeli, W. B., & Leiter, M. P. Job burnout, Annual Review of Psychology. 2001;52:397–422. 

  3. Deligkaris, P., Panagopoulou, E., Montgomery, A. J. & E. Masoura. Job burnout and cognitive functioning: A systematic review. Work Stress. 2014;28:107–123. 

  4. Schaufeli, W. B., Leiter, M. P. & Maslach, C. Burnout: 35 years of research and practice. Career Development International. 2009;14:204–220. 

  5. Lee, R. L. & Ashforth, B. E. A meta-analytic examination of the correlates of the three dimensions of job burnout. Journal of Applied Psychology. 1996;81:123–133. 

  6. Schaufeli, W. B. & Buunk, B. P. Burnout: An overview of 25 years of research and theorizing. In: The Handbook of Work & Health Psychology (eds. Schabracq, M. J., Winnubst, J. A. M. & Cooper, C. L.) 383–428 (John Wiley & Sons, Ltd., 2003). 

  7. Leiter, M. P. & Maslach. The impact of interpersonal environment on burnout and organizational commitment. Journal of Organizational Behavior. 1988;9:297–308. 

  8. Leiter, M. P. Burnout as a developmental process: Consideration of models. In: Professional burnout: Recent developments in theory and research (eds. Schaufeli, W., Maslach, C. & Marek, T.) (237–250) (Taylor & Francis, 1993). 

  9. de Vente, W., Olff, M., van Amsterdam, J. G. C., Kamphuis, J. H. & Emmelkamp, P. M. G. Physiological differences between burnout patients and healthy controls: blood pressure, heart rate, and cortisol responses. Occupational and Environmental Medicine. 2003;60:54–62. 

  10. Lennartsson, A.-K., Jonsdottir, I. & Sjörs, A. Low heart rate variability in patients with clinical burnout. International Journal of Psychophysiology. 2016;110:171–178. 

  11. Melamed, S., Shirom, A., Toker, S., Berliner, S. & Shapira, I. Burnout and risk of cardiovascular disease: Evidence, possible causal paths, and promising research directions. Psychological Bulletin. 2006;132:327–353. 

  12. Kakiashvili, T., Leszek, J. & Rutkowski, K. The medical perspective on burnout. International Journal of Occupational Medicine and Environmental Health. 2013;26:401–412. 

  13. Feuerhahn, N., Stamov-Roßnagel, C., Wolfram, M., Bellingrath, S. & Kudielka, B. M. Emotional exhaustion and cognitive performance in apparently healthy teachers: A longitudinal multi-source study. Stress & Health. 2013;29:297–306. 

  14. Van Der Linden, D., Keijsers, G. P. J., Eling, P. & Van Schaijk, R. Work stress and attentional difficulties: An initial study on burnout and cognitive failures. Work Stress. 2005; 19:23–36. 

  15. Schaufeli, W. & Enzmann, D. The burnout companion to study and practice: A critical analysis. 1998. 

  16. Ahola, K. et al. The relationship between job-related burnout and depressive disorders - Results from the Finnish Health 2000 Study. Journal of Affective Disorders. 2005;88:55–62. 

  17. Gotlib, I. H. & Joormann, J. Cognition and Depression: Current Status and Future Directions. Annual Review of Clinical Psychology. 2010;6:285–312. 

  18. McDermott, L. M. & Ebmeier, K. P. A meta-analysis of depression severity and cognitive function. Journal of Affective Disorders. 2009;119:1–8. 

  19. Rock, P. L., Roiser, J. P., Riedel, W. J. & Blackwell, A. D. Cognitive impairment in depression: A systematic review and meta-analysis. Psychological Medicine. 2014;44:2029–2040. 

  20. Snyder, H. R. Major depressive disorder is associated with broad impairments on neuropsychological measures of executive function: A meta-analysis and review. Psychological Bulletin. 2013;139:81–132. 

  21. Castaneda, A. E. et al. Cognitive functioning in relation to burnout symptoms and social and occupational functioning in a population-based sample of young adults. Nordic Journal of Psychiatry. 2011;65:32–39. 

  22. McInerney, S., Rowan, M. & Lawlor, B. Burnout and its effect on neurocognitive performance. Irish Journal of Psychological Medicine. 2012;29:176–179. 

  23. Oosterholt, B. G., Maes, J. H. R., Van Der Linden, D., Verbraak, M. J. P. M. & Kompier, M. A. J. Cognitive performance in both clinical and non-clinical burnout. Stress. 2014;17:400–409. 

  24. Sokka, L. et al. Shifting of attentional set is inadequate in severe burnout: Evidence from an event-related potential study. International Journal of Psychophysiology. 2017;112:70–79. 

  25. Diestel, S., Cosmar, M. & Schmidt, K.-H. Burnout and impaired cognitive functioning: The role of executive control in the performance of cognitive tasks. Work Stress. 2013;27:164–180. 

  26. Österberg, K., Karlson, B. & Hansen, A. M. Cognitive performance in patients with burnout, in relation to diurnal salivary cortisol. Stress. 2009;12:70–81. 

  27. Sandström, A., Rhodin, I. N., Lundberg, M., Olsson, T. & Nyberg, L. Impaired cognitive performance in patients with chronic burnout syndrome. Biological Psychology. 2005;69:271–279. 

  28. Gajewski, P. D., Boden, S., Freude, G., Potter, G. G. & Falkenstein, M. Burnout is associated with changes in error and feedback processing. Biological Psychology. 2017;129:349–358. 

  29. Sokka, L. et al. Job burnout is associated with dysfunctions in brain mechanisms of voluntary and involuntary attention. Biological Psychology. 2016;117:56–66. 

  30. Hockey. J. R. G. Compensatory control in the regulation of human performance under stress and high workload: A cognitive-energetical framework. Biological Psychology. 1997;45:73–93. 

  31. Qin, S., Hermans, E. J., van Marle, H. J. F., Luo, J. & Fernández, G. Acute Psychological Stress Reduces Working Memory-Related Activity in the Dorsolateral Prefrontal Cortex. Biological Psychiatry. 2009;66:25–32. 

  32. Bianchi, R., Schonfeld, I. S. & Laurent, E. Burnout-depression overlap: A review. Clinical Psychology Review. 2015;36:28–41. 

  33. Tement, S., Pahor, A. & Jaušovec, N. EEG alpha frequency correlates of burnout and depression: The role of gender. Biological Psychology. 2016;114:1–12. 

  34. Hallsten, L., Voss, M., Stark, S. & Josephson, M. Job burnout and job wornout as risk factors for long-term sickness absence. Work Reading Mass. 2011;38:181–192. 

  35. Pšeničny, A. Razvoj Vprašalnika sindroma adrenalne izgorelosti (SAI) in preverjanje izhodišča Recipročnega modela izgorelosti. Psihološka Obzorja. 2007;16:47–81. 

  36. Shirom, A. Shirom-Melamed Burnout and Vigor Measures. 2005. Dostopno na: http://www.shirom.org/arie/index.html#. (10.1.2018) 

asist. Marina Horvat
Oddelek za psihologijo
Filozofska fakulteta
Univerza v Mariboru

Recezent: dr. Andreja Pšeničny, uni.dipl.psih.
Inštitut za razvoj človeških virov
Gasilska cesta 19
1000 Ljubljana

Poslano: 16.4.2018
Sprejeto: 23.5.2018
Objavljeno: 11.1.2019