SiNAPSA, četrtek, 21. september 2017

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Živeti brez strahu

Rok Berlot

Dramatični primeri bolnikov z okvarami posameznih živčnih struktur so dolgo predstavljali gonilo razvoja znanja o možganih. Kljub vsem novejšim raziskavam nam še v 21. stoletju primeri bolnikov z redkejšimi okvarami veliko povedo o delovanju centralnega živčevja. Podobno kot smo se iz tragične zgodbe bolnika H.M. veliko naučili o pomenu hipokampusa, nam tudi bolnica S.M., ki jo obsežno proučujejo na Univerzi v Iowi, ponuja edinstven pogled v svet čustvovanja in doživljanja strahu.

Rok BerlotS.M. je podedovala izredno redko Urbach – Wiethejevo bolezen (lipoidno proteinozo). Ta avtosomno recesivna motnja kopičenja hialina v epitelijskih tkivih se kaže s kožnimi spremembami in hripavim glasom, pri približno polovici primerov pa povzroča značilne mineralizacije in atrofijo medialnih delov temporalnih režnjev možganov. Pri S.M. je bolezenski proces prizadel skoraj izključno obe amigdali, tako da gre pri njej za popolno uničenje obeh amigdal brez pomembnih okvar sosednjih struktur. Bolnica je brez drugih nevroloških simptomov in pri klasičnih nevropsiholoških testiranjih ne odstopa od normalnih rezultatov1.

Tovrsten primer ponuja možnost odgovora na vprašanji, kakšne posledice ima popolna okvara strukture, ki ima pomembno vlogo pri čustvovanju in je ključna za doživljanje strahu in za telesni odgovor nanj, ter ali je mogoče izpad te funkcije pri bolnici zlahka prepoznati. Za razliko od primera H.M. pri bolnici S.M. ob bežnem pogovoru ni mogoče opaziti nevropsiholoških odstopanj. Še več. Raziskovalci so kliničnima psihologoma, ki z bolničinim stanjem nista bila seznanjena, naročili, naj vsak posebej z bolnico opravita razgovor ter posebej natančno ocenita njeno čustveno doživljanje. S.M. je pripovedovala o številnih doživetih osebnih stiskah in pretresih – od zasmehovanja zaradi hripavega glasu in izpostavljenosti nasilnim dejanjem do zgodnje izgube očeta. Oba psihologa sta podobno zaključila, da bolnica o navedenih negativnih izkušnjah pripoveduje hladnokrvno ter tudi na neposredno zastavljeno vprašanje zanika gojenje močnih čustev do njih. Psihologa tega nista tolmačila kot motnjo čustvovanja, temveč sta S.M. označila za »bojevnico«, ki se je znala spoprijeti s težkimi trenutki in jih prebroditi1.

starc2
MRI posnetek človeških možganov v čelnem rezu - položaj amigdale je označen z rdečo barvo. Vir: Wikipedia

V sklopu druge raziskave so bolnico izpostavili dejavnikom, ki bi pri večini ljudi vzbudili strah ali vsaj nelagodje – peljali so jo v terarij, v hišo strahov ter ji predvajali strah vzbujajoče odlomke filmov. S.M. se je v terariju takoj posvetila kačam, četudi je v predhodnih pogovorih z raziskovalci zatrjevala, da jih »sovraži« in se jim skuša izogibati. Eno izmed kač je v rokah držala več minut ter pri tem zanjo izkazovala veliko zanimanje – med drugim jo je božala, se dotaknila njenega jezika ter pozorno opazovala, kako ji je drsela med prsti. Še posebej jo je privlačila druga, večja kača, ki jo je prav tako želela prijeti, čeprav so ji razložili, da je nevarna ter da bi jo lahko pičila2.

Podobno je, ne zgolj odsotnost strahu, temveč celo izrazito povečano željo po raziskovanju okolice izkazovala tudi med obiskom hiše strahov. Takoj je prevzela vlogo vodje skupine obiskovalcev ter brez oklevanja raziskovala temačne kotičke stavbe. Skrite pošasti in duhovi je niso prestrašili, temveč se je nanje odzvala s smehom in se skušala z njimi pogovarjati. Podobno se je zabavala tudi ob gledanju grozljivih prizorov iz filmov, pa čeprav je ocenila, da bi pri večini gledalcev vzbudili strah2.

Za razliko od bolnikov z zgolj enostransko okvaro amigdale so pri S.M. odkrili težave tudi pri prepoznavanju nekaterih čustev na podlagi obraznega izraza, pri čemer je prednjačila nezmožnost prepoznavanja strahu. V primerjavi s kontrolno skupino zdravih preiskovancev, preiskovancev s poškodbo možganov ter tistih z le enostransko okvaro amigdale je namreč značilno nižje ocenila stopnjo strahu, ki ga je izražala oseba, prikazana na fotografiji. Težave je imela še pri ocenjevanju fotografij obrazov, ki so izražali več čustev hkrati (npr. presenečenje in strah), medtem ko se uspešnost prepoznavanja srečnih obraznih izrazov ni razlikovala od preiskovancev v kontrolni skupini. Raziskovalci so odkrili, da je vzrok opisane motnje odsotnost spontane fiksacije pogleda na predel okoli oči. S.M. se je namreč pri razbiranju obraznih izrazov bistveno manj osredotočala na očesni predel obraza, ki je pri preiskovancih v kontrolni skupini prvi pritegnil pogled. Prav ta predel pa izda največ informacij, potrebnih za prepoznavo strahu. Kadar so S.M. opozorili, naj se na fotografiji osredotoči na oči, je razpoloženja prepoznavala enako dobro kot kontrolna skupina, vendar fiksacije pogleda na omenjeni predel ob prikazu naslednje fotografije ni ponovila spontano3 4.

S.M., ki je izurjena v risanju, so raziskovalci med drugim tudi pozvali, naj nariše obraze, ki izkazujejo različna čustva. Medtem ko je brez težav narisala srečen, žalosten, presenečen in jezen obraz ter obraz, ki izraža gnus, se risanja prestrašenega obraza sploh ni lotila. Povedala je, da ne ve, kako je tak obraz videti. Šele potem, ko so jo večkrat pozvali, naj nariše še zadnjo risbo, je precej manj vešče narisala osebo, pri kateri pa je bilo - za razliko od ostalih risb - edinkrat prikazano celo telo in ne zgolj obraz. Figura je bila prikazana stereotipno, v skrčenem telesnem položaju in s štrlečimi lasmi4.

Kljub temu pa ni mogoče reči, da S.M. ne pozna koncepta strahu. Ve namreč, katere situacije navadno izzovejo strah, kako se prestrašeni ljudje po navadi vedejo (močneje jim začne biti srce, zakričijo, stečejo stran) ter v pogovoru besede kot sta »strah« in »prestrašen« uporablja pravilno4.

Bolnica S.M. tako predstavlja izredno redek primer, ki nas ne pouči le o pomembni vlogi amigdale v procesu čustvovanja, temveč tudi jasno demonstrira, kakšna je fiziološka in evolucijska vloga strahu ter kakšne so posledice življenja brez njega.

    ___
  1. Tranel D, Gullickson G, Koch M, Adolphs R. Altered experience of emotion following bilateral amygdala damage. Cognitive Neuropsychiatry 2006; 11(3): 219-32. 

  2. Feinstein JS, Adolphs R, Damasio A, Tranel D. The human amygdala and the induction and experience of fear. Current Biology 2011; 21: 34-8. 

  3. Adolphs R, Tranel D, Damasio H, Damasio AR. Fear and the human amygdala. The Journal of Neuroscience 1995; 15(9): 5879-91. 

  4. Adlophs R, Gosselin F, Buchanan TW, Tranel D, Schyns P, Damasio AR. A mechanism for impaired fear recognition after amygdala damage. Nature 2005; 433: 68-72. 

Rok Berlot, dr. med,
Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center, Ljubljana