SiNAPSA, petek, 7. oktober 2022

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Odziv na travmo – vloga telesa pri tvorbi spomina

Manca Kok

Novi načini zdravljenja posttravmatske stresne motnje (PTSM) aktivno vključujejo telo (na primer 3MDR 1 in terapija z boksom 2) in so učinkoviti predvsem za tiste posameznike, ki izražajo na zdravljenje odporno obliko (angl. treatment resistant) PTSM. To je v veliki meri zato, ker običajno zdravljenje predvideva dostop do travmatskega spomina skozi imaginacijo, kar je nekaterim onemogočeno 3. Tukaj nastopi telo, ki lahko ponuja direkten dostop do čustev, vezanih na travmatične spomine. Dostop do teh čustev omogoča soočanje in zdravljenje težav z regulacijo čustev. V nadajevanju si bomo pogledali, kako pomembno vlogo igra telo pri doživljaju čustev in tvorjenju močnih čustvenih spominov.

Kaj je čustvo?

Najprej je pomembno definirati razliko med afektom in čustvom. Quingley in sodelavci (2021) afekt opisujejo na sledeč način: afekt je individualen subjektiven zavesten doživljaj, v glavnem opredeljen z dvema dimenzijama: valenca in vzburjenost 4. Valenca je psihološka vrednost, ki opredeli afekt na lestvici od negativnega do pozitivnega. Vzburjenje pa definiramo kot stopnjo aktivacije (na fiziološki in izkustveni ravni), od umirjenega do vznemirjenega 5.

V nasprotju z afektom so čustva kompleksnejši doživljaj, ki stanje organizma povežejo z vzrokom in posledico tega stanja. Izhajajo iz aktivnega sklepanja o vzrokih interoceptivnih signalov. Interocepcija se je kot koncept prvič pojavila sredi 20. stoletja in je bila od tedaj definirana na naslednji način: »Procesi, preko katerih organizem zaznava, interpretira, integrira in uravnava signale iz sebe.« Konkreten primer aktivnega sklepanja na podlagi interocepcije je na primer: zaznavam povečan srčni utrip, tresavico, zožan mentalni fokus, nečesa se bojim, čutim strah. To sklepanje se ne zgodi nujno na zavestni ravni. Pri razumevanju aktivnega sklepanja nam lahko pomaga koncept napovednega kodiranja (angl. predictive coding), ki ponuja model za interakcijo med napovedovanjev vzrokov interoceptivnega vnosa, samimi interoceptivnimi signali in t. i. afektivnimi afordancami (angl. affective affordances: zaznane relevantne priložnosti za afektivno delovanje v okolju; npr. objekt ali oseba v prostoru mi ponuja možnost za objem)6 7. Prek tega se stanje sebe v odnosu z okolico nenehno posodablja. Prav to razmerje med afektivnimi afordancami in nenehno posodabljanimi napovedmi prinaša ključni motivacijski vidik čustev. Ko zaznavam interocepcijske signale, ki jih interpretiram kot strah, je v to interpretacijo vključen tudi vzgib za akcijo, npr. umik iz situacije. Fuchs in Koch (2014) poudarjata, da čustva vedno vključujejo vrsto gibanja, nagnjenost k delovanju in se pojavljajo kot »telesna čustva do« (angl. bodily feelings towards). Telo vidita kot medij za čustva, pri čemer opozarjata na dva vidika telesne resonance: afektivni vidik – being moved; in čustveni vidik – nagnjenost k dejanju in namernost; kar je skladno z razlikovanjem Quigleyja in sodelavcev (2021) med afektom in čustvom 4 7.

Pomembno je omeniti, da dojemanje in odziv na afektivne afordance, in posledično tudi čustva, temeljijo na preteklih izkušnjah osebe 8. To je pomembno vzeti v zakup, ko poskušamo zdraviti težave z regulacijo čustev. Te težave je namreč v nekaterih primerih mogoče povezati s čustvenimi spomini, pri čemer se ni treba nujno zanašati na priklic spomina z besedami, saj nam lahko veliko pove že samo telo. V nadaljevanju si pogledamo vlogo telesa pri čustvenih spominih v okviru psihopatologije, natančneje pri posttravmatski stresni motnji (PTSM).

Telo in čustveni spomin

Čustveni spomini in zlasti travmatični spomini se razlikujejo od običajnih spominov in igrajo pomembno vlogo pri psihopatologijah, kot je PTSM 9. Medtem ko igrajo interoceptivne informacije vlogo pri vsaki izkušnji, je fiziološko stanje med travmatskimi izkušnjami posebno in vpliva na interocepcijo ter na povezane čustvene in kognitivne procese na zelo specifičen način 10 11.

Polivagalna teorija 12 in okno tolerance 13 sta modela, preko katerih lahko opazujemo spremembe v fiziološkem stanju in vpliv teh sprememb na čustvene in kognitivne procese. Oba modela napovedujeta, da fiziološko stanje omejuje posameznikovo paleto spontanih vedênj. Okno tolerance je domnevno optimalno območje vzburjenja, kjer je čustva mogoče tolerirati in integrati. Podobno polivagalna teorija preko hipo- in hiper-vzburjenja opisuje, kako aktivnost v telesu narekuje način oz. zmožnost reguliranja čustev. Natančneje je po polivagalni teoriji okno tolerance vezano na aktivnost ventralnega vagusnega živca, ki ima za organizem pomembno vlogo pri regulaciji čustev. Cona hipo-vzburjenja je povezana z aktivnostjo dorzalnega vagusa in se nanaša na zamrznitev in oteženo kognitivno procesiranje. Po drugi strani je cona hiper-vzburjenja povezana z aktivacijo simpatičnega živčnega sistema, ki jo zaznamujejo dezorganizirani kognitivni procesi in bolj intenzivna čustvena reaktivnost.

Telo in travma

Ko smo soočeni z grožnjo, smo potisnjeni iz okna tolerance. Ko je situacija neizbežna, pa se pojavi tonična nepremičnost. Tonična nepremičnost (TN) je avtomatska in ekstremna motorična inhibicija, ki se kaže v zmanjšanem nihaju telesa (nepremičnosti), povečanem srčnem utripu (tahikardiji) in zmanjšani variabilnosti srčnega utripa 14 15. To reakcijo pogosto opisujejo kot soobstoj hiper in hipoaktivacije 13 14. TN ne smemo zamenjati z drugimi oblikami zamrznitve, za katere je značilen zmanjšan srčni utrip (bradikardija) 15.

Tonična nepremičnost je pomemben pojem, saj ni le fiziološko stanje, značilno za stanje nemoči, ampak je lahko ključnega pomena pri zdravljenju PTSM. O izkustvu TN poroča 25–37 % ljudi, ki so doživeli travmo, medtem ko je odstotek v kliničnem vzorcu (PTSM) še veliko večji 16 17. Poleg tega TN med travmo napoveduje tudi hujše simptome PTSM, vključno z vsiljivimi mislimi (angl. intrusions) 16. Izkaže se, da TN med vsiljivimi mislimi posreduje v odnosu med peritravmatsko TN in resnostjo simptomov 16.

Možganska aktivnost, ki spremlja obrambno reakcijo med travmo, nam lahko pomaga razumeti tudi, kako se fiziološko stanje slika v tvorjenje spomina in kakšno vlogo pri tvorbi spomina igrajo čustva. Med zaznavo groženj so zelo aktivne možganske komponente prirojenega alarmnega sistema, kot je periakveduktalna siva, pa tudi insula, medtem ko je povezanost s prefrontalno skorjo zmanjšana, kar spremeni senzorično in interoceptivno procesiranje 10. To otežuje regulacijo čustev, poveča čustveno intenziteto dražljajev in viša negativen afekt. Hkrati lahko to povzroči zmanjšana občutka utelešenosti in uglašenosti s svetom11. To lahko subjekt izkusi kot peritravmatsko disociacijo, ki jo lahko razumemo kot zaščitni mehanizem v neizbežni situaciji. Ko je situacija neizbežna, negativni afekt izgubi motivacijsko vlogo 11. Vse, kar lahko oseba v takšni situaciji naredi je, da se zaščiti tako, da loči močan negativni afekt od sebe.

Peritravmatska disociacija med travmo se lahko zrcali v kasnejši manifestaciji PTSM – kar 14–40 % diagnosticiranih se sooča z disociativnim podtipom. Harricharan in sodelavci (2021) menijo, da je razlika med klasičnim in disociativnim PTSM pomembna. Za oba sta značilna vsiljivi spomini in povečana opreznost (angl. hypervigilance) v povezavi z okolico, vendar oseba z disociativnim podtipom doživlja tudi čustveno disociiranost in s tem povezane simptome depersonalizacije in derealizacije. Rezultati nekaterih raziskav nakazujejo, da se disociativna in klasična oblika razlikujeta tudi v vzorcih aktivacije insule, kjer je insula hiperaktivna pri klasičnem PTSM, medtem ko je pri disociativnem podtipu hipoaktivna. Kot posledico tega vidimo hiperemocionalnost pri klasičnem PTSM in prekomerno modulacijo čustev in odmaknjenost pri disociativnem podtipu 10.

Kot že omenjeno, igra pomembno vlogo med reakcijo na travmo tudi insula. Aktivacija insule aktivira ali zavira prirojeni alarmni sistem (PAS; angl. innate alarm system), ki je mreža subkortikalnih možganskih področij (predvsem superiorni kolikulus in periakveduktalna siva) in naj bi se refleksno odzval na grožnjo ali evolucijsko pomembne dražljaje 10 14. Njegova funkcija je vključiti obrambne odzive, ki dajejo prednost preživetju. Pri klasičnem PTSM je PAS hiperaktiven tako, da je telo tudi po travmi vključeno v obrambne procese, tipično senzorično obdelavo pa poslabšajo povečani interoceptivni občutki. Pri disociativnem PTSM je zaviranje PAS povezano z zmanjšanim čustvenim zavedanjem in raztelesnostjo (angl. disembodiment) 10.

Zaključimo lahko, da je telo nespregleden gradnik čustvenega spomina. Gradi tako odziv na travmo kot tudi podoživljanje travmatske izkušnje. To daje močno motivacijo za raziskovanje in razvijanje tehnik zdravljenj s pozornostjo na dinamiko telesnih odzivov.

    ___
  1. Tang E, Jones C, Smith-MacDonald L, Brown MRG, Vermetten EHGJM, Brémault-Phillips S. Decreased Emotional Dysregulation Following Multi-Modal Motion-Assisted Memory Desensitization and Reconsolidation Therapy (3MDR): Identifying Possible Driving Factors in Remediation of Treatment-Resistant PTSD. Int J Environ Res Public Health. 2021;18(22):12243. doi:10.3390/ijerph182212243 

  2. Kan boks-therapie bijdragen aan het herstel van PTSS? De Psycholoog. Accessed March 5, 2022. https://www.tijdschriftdepsycholoog.nl/wetenschap/kan-boks-therapie-bijdragen-aan-het-herstel-van-ptss/ 

  3. Knaust T, Felnhofer A, Kothgassner OD, Höllmer H, Gorzka RJ, Schulz H. Virtual Trauma Interventions for the Treatment of Post-traumatic Stress Disorders: A Scoping Review. Front Psychol. 2020;11. Accessed March 7, 2022. https://www.frontiersin.org/article/10.3389/fpsyg.2020.562506 

  4. Quigley KS, Kanoski S, Grill WM, Barrett LF, Tsakiris M. Functions of Interoception: From Energy Regulation to Experience of the Self. Trends Neurosci. 2021;44(1):29-38. doi:10.1016/j.tins.2020.09.008 

  5. Colombetti G, Harrison N. From Physiology to Experience: Enriching Existing Conceptions of “Arousal” in Affective Science. Vol 1. Oxford University Press; 2018. doi:10.1093/oso/9780198811930.003.0013 

  6. Seth AK, Critchley HD. Extending predictive processing to the body: Emotion as interoceptive inference. Behav Brain Sci. 2013;36(3):227-228. doi:10.1017/S0140525X12002270 

  7. Fuchs T, Koch SC. Embodied affectivity: on moving and being moved. Front Psychol. 2014;5:508-508. doi:10.3389/fpsyg.2014.00508 

  8. Kiverstein J, Miller M. The embodied brain: towards a radical embodied cognitive neuroscience. Front Hum Neurosci. 2015;9. doi:10.3389/fnhum.2015.00237 

  9. Durand F, Isaac C, Januel D. Emotional Memory in Post-traumatic Stress Disorder: A Systematic PRISMA Review of Controlled Studies. Front Psychol. 2019;10. Accessed February 18, 2022. https://www.frontiersin.org/article/10.3389/fpsyg.2019.00303 

  10. Harricharan S, McKinnon MC, Lanius RA. How Processing of Sensory Information From the Internal and External Worlds Shape the Perception and Engagement With the World in the Aftermath of Trauma: Implications for PTSD. Front Neurosci. 2021;15. Accessed February 12, 2022. https://www.frontiersin.org/article/10.3389/fnins.2021.625490 

  11. Wilkinson S, Dodgson G, Meares K. Predictive Processing and the Varieties of Psychological Trauma. Front Psychol. 2017;8. Accessed February 12, 2022. https://www.frontiersin.org/article/10.3389/fpsyg.2017.01840 

  12. Porges SW. The Polyvagal Theory: phylogenetic contributions to social behavior. Physiol Behav. 2003;79(3):503-513. doi:10.1016/S0031-9384(03)00156-2 

  13. Corrigan F, Fisher J, Nutt D. Autonomic dysregulation and the Window of Tolerance model of the effects of complex emotional trauma. J Psychopharmacol (Oxf). 2011;25(1):17-25. doi:10.1177/0269881109354930 

  14. Terpou BA, Harricharan S, McKinnon MC, Frewen P, Jetly R, Lanius RA. The effects of trauma on brain and body: A unifying role for the midbrain periaqueductal gray. J Neurosci Res. 2019;97(9):1110-1140. doi:10.1002/jnr.24447 

  15. Volchan E, Souza GG, Franklin CM, et al. Is there tonic immobility in humans? Biological evidence from victims of traumatic stress. Biol Psychol. 2011;88(1):13-19. doi:10.1016/j.biopsycho.2011.06.002 

  16. de Kleine RA, Hagenaars MA, van Minnen A. Tonic immobility during re-experiencing the traumatic event in posttraumatic stress disorder. Psychiatry Res. 2018;270:1105-1109. doi:10.1016/j.psychres.2018.06.051 

  17. Hagenaars MA, Hagenaars JAP. Tonic immobility predicts poorer recovery from posttraumatic stress disorder. J Affect Disord. 2020;264:365-369. doi:10.1016/j.jad.2019.11.027 

Manca Kok
Faculty of Social and Behavioral Sciences
University of Amsterdam