SiNAPSA, Friday, 13. December 2024

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Nevroestetika: ko nevroznanost obišče galerijo

Anja Voljavec, Hana Hawlina, Nika Vrabič

Začetki eksperimentalnega preučevanja estetike segajo že v leto 1876, ko je Fechner1 izvedel prve raziskave o zaznavnih značilnostih estetskega doživljanja. Tej tradiciji so dobro stoletje sledili predvsem gestaltisti2, vendar se je znanstveno preučevanje umetnosti izkazalo za zahtevno nalogo, ki ni pridobila široke veljave. Leta 1999 pa sta vplivna članka3 4 otvorila novo interdisciplinarno področje: nevroestetiko.

V pričujočem besedilu bomo orisale poglavitne raziskovalne izzive, skozi katere bodo razvidna tudi ključna dosedanja dognanja nevroestetike. Število člankov, ki nevroznanost pojmujejo kot primerno orodje za preučevanje estetskega doživljanja, skokovito narašča. Raziskovalnim skupinam po svetu se mudi odgovoriti na vprašanja, kaj nam zmore nevroznanost povedati o umetnosti in česa se iz umetnosti lahko naučimo o delovanju možganov. Vendar nevroestetiki do danes še ni uspelo razčistiti izhodiščnih opredelitev in vprašanj, v katerih ležijo mnoge ovire in priložnosti tega obetavnega področja.

Nevroestetika opisuje nevrološke osnove dojemanja estetike in umetnosti4. Predmet preučevanja je estetsko doživljanje, vendar kaj to pravzaprav pomeni? Imamo občutek, da vemo, za kaj gre, pri ubeseditvi opredelitve pa raziskovalci še niso dosegli konsenza5. Kljub pogostosti estetskega doživljanja ni celovite znanstvene teorije, ki bi ustrezno povezala pripadajoče psihične komponente6.

Predmet raziskovanja nevroestetike

Estetsko doživljanje lahko opišemo kot kvalitativno drugačno od vsakodnevnega, sorodno zanosu po Csíkszentmihályiju, vrhunskemu doživetju po Maslowu in čuječnosti, iz budizma izvirajočemu konceptu bivanja v sedanjem trenutku2. Drugi6 ga opredelijo kot kompleksen kognitivni proces, katerega osnova so zaznavni in interpretativni procesi. Spet tretji se osredotočajo na funkcijo oziroma odsotnost le-te: opredeljujoča značilnost estetskega doživljanja je, da ni ciljno usmerjeno, temveč zadovoljujoče samo po sebi. Kasneje so različne komponente povezane5: estetsko doživljanje dovoljuje opazovalcu, da “zaznava-čustvuje-razume” umetniško delo, kar namiguje na aktivacijo senzomotoričnih, emocionalnih in kognitivnih mehanizmov.

Glavni koncept, vezan na estetiko, je lepota7, vendar drugi8 paradoksalno govorijo o estetiki grdega. Študije doživljanja estetike so se osredotočale na raziskovanje spremenljivk privlačnosti, lepote, všečnosti, čustvenega vpliva, vznemirljivosti, zanimivosti, dimenzij dobro-slabo, prijetno-neprijetno in še mnogih9. Prav tako ni jasno, ali se nevroestetika ukvarja z vsemi oblikami umetnosti in tudi z estetiko vsakdana5 8, torej z doživljanjem narave, objektov in ljudi preko vseh čutnih modalnosti. Največ raziskav se nanaša na vizualno umetnost, pri kateri naletimo na nejasne opredelitve umetnostnih kategorij (npr. upodabljajočo nasprotni abstraktni, moderni, konceptualni ali celo postkonceptualni umetnosti), ki izzovejo tudi razlike v predelovanju10. V prispevku se osredotočamo na estetsko doživljanje ob kontemplaciji vizualne umetnosti.

Metodologija

Na tem področju nevroestetika ponuja nabor pristopov, ki se med seboj ne izključujejo, temveč dopolnjujejo: objektivni fiziološki podatki, pridobljeni s pomočjo z dogodki povezanega elektroencefalografa, magnetoencefalografa5 in funkcionalne magnetne resonance, so interpretirani v povezavi s subjektivnim poročanjem udeležencev11 in analizo vedenjskih vzorcev12. Redkeje pa v udeležencu vzbujamo zaznavo preko draženja možganske skorje s pomočjo anodalne prekolobanjske stimulacije z istosmernim tokom13. Tako znanstveniki postopoma rišejo zemljevid možganov, obenem pa razkrivajo nove vpoglede v doživljanje estetike in njej sorodnih čustev.

Nevrološki korelati

Območja v možganih, ki sodelujejo pri estetskem doživljanju vizualne umetnosti, se razpenjajo od orbitofrontalne možganske skorje in anteriornega cingulatnega sulkusa (oba sta povezana z nagrajevalnim sistemom), medialne prefrontalne možganske skorje (ob estetskih sodbah), ventralne premotorične možganske skorje (presojanje simetrije in estetske sodbe), leve dorzolateralne prefrontalne možganske skorje, okcipitotemporalne in parietalne možganske skorje (ob doživljanju lepote), vse do repatega (kavdatnega) jedra (ob bolj všečnih podobah), insule in amigdale (čustvo ob estetskem doživljanju) 5 8 13 14 – da naštejemo le najpomembnejše. Raziskovalci so celo uspeli ojačiti estetsko izkušnjo s stimulacijo možganov, in sicer v predelu dorzolateralne prefrontalne možganske skorje13. Obsežnost in funkcijska raznolikost omrežij, ki sodelujejo pri procesiranju estetskih dražljajev, nakazujeta, da gre za izredno kompleksno doživetje, ki zajema različne procese. Slednje avtorji od konca dvajsetega stoletja dalje povezujejo v modele estetskega doživljanja2 6.

Modeli estetskega doživljanja

Kljub neenotnemu pojmovanju estetskega doživljanja imajo posamezni modeli dosti skupnih značilnosti. Proces se začne s senzoričnim (vidnim) vnosom, ki mu sledijo različne faze procesiranja: začetne zaznavne in kasnejše kognitivne stopnje, ki so vse povratno povezane s čustvi in odvisne od spomina, končajo pa se navadno s sodbo. Estetsko doživljanje pogosto zahteva predhodno opredelitev objekta kot umetniško delo, kar lahko dosežemo z umestitvijo v kontekst galerije ali muzeja. V raziskovanju zato udeležencem pojasnimo, da je eksperiment neposredno povezan z umetnostjo in estetskim doživljanjem.

V sodobni psihološki estetiki je estetsko doživljanje pogosto opredeljeno kot preprost občutek všečnosti, preference in ugodja15. Nekateri avtorji dopuščajo, da jo lahko vzbudijo tudi objekti z negativno vsebino, pri čemer je estetsko čustvo (npr. občudovanje, veselje) običajno pozitivno16. Morda je razvoj sodobne umetnosti spodbudil novo opredelitev, po kateri estetska čustva niso le blaga pozitivna čustva, temveč tudi žalost, strah, jeza, gnus, sram in prezir, zmedenost, ljubezen in upanje17, ponos, zanimanje, presenečenje in zadrega16. Poraja se vprašanje, ali lahko govorimo o enotnem estetskem čustvu, ali pa je estetsko čustvo katerokoli čustvo, ki se pojavi ob estetskem objektu? Pojavi se celo raziskovanje med čustvi, ki so del predelovanja umetniškega dela, in estetskim čustvom kot enim od končnih izidov predelave (drugi izid je še estetska sodba); estetsko čustvo je lahko pozitivno (ugodje ali zadovoljstvo), kadar je bilo predelovanje uspešno, sicer pa je negativno6.

Splošnost in subjektivnost estetskega doživljanja

V našem vsakdanu težko najdemo področje, ki je bolj podvrženo subjektivnosti kakor prav presojanje umetnosti. Estetsko doživljanje je odvisno od naših izkušenj, osebnosti in tudi konteksta, v katerem delo opazujemo. Razlikujemo se v tipu umetnosti, ki nam je najbolj všeč, pa tudi v tem, na kaj smo pri presojanju najbolj pozorni18. Osebni okus torej sodi med najbolj problematične spremenljivke na področju raziskovanja estetike. Podvržen je tudi stereotipnim preferencam, ki opazovalca odvrnejo od poglobljenega doživljanja umetnine, zaradi česar je končna sodba o umetniškem delu rezultat okrnjenega procesiranja estetskega vnosa6.

Čeprav je cenjenje umetnosti lastno posamezniku, lahko govorimo tudi o splošnih nagnjenjih18 19. Dosedanje raziskave so uspele izolirati kar nekaj dejavnikov, ki zanesljivo vplivajo na naše estetske sodbe, in sicer tako med procesi od spodaj navzgor, kakor sta abstrakcija (kot bolj všečna ocenjujemo dela, katerim lažje pripišemo pomen) in kompleksnost (če uspemo interpretirati bolj kompleksna dela, lahko ta izzovejo intenzivnejše estetsko doživetje), kot tudi od zgoraj navzdol, kakor sta novost (ta je dobrodošla do neke mere – če je je preveč, nas zastrašuje, medtem ko povsem domača dela ne vzbujajo več estetskega doživljanja) in strokovnost, ki je spodbudila že mnogo raziskav19.

Strokovnost oz. naše preteklo znanje in podkovanost na področju umetnosti vplivata na prepletanje kognitivnega in čustvenega estetskega doživljanja. Po avtomatični vidni zaznavi umetniškega dela se vklopi bolj eksplicitno procesiranje stila in vsebine, ob čemer se tvorijo sodbe in čustveni odzivi19. Pri laičnih gledalcih so ti procesi tesno povezani6 18, všeč so jim tista dela, ob katerih se dobro počutijo11. Strokovnjaki pa so pogosteje izpostavljeni umetnosti, zato se manj odzivajo na njeno čustveno komponento, ki ji tudi namenjajo manj pozornosti nasproti stilu in umetniški izvedbi20.

Zaključek

Zaključimo lahko, da je nevroestetika kot relativno nova veda v kratkem času dosegla velik napredek. Vendar razhajanja v opredelitvah temeljnih pojmov vodijo v različne raziskovalne pristope, katerih rezultat so težko primerljivi in težko preverljivi modeli. Tvorjenje zaokrožene sinteze znanja iz dosedanjih raziskav se zdi kot zlaganje sestavljanke iz neujemajočih se koščkov. Kot pri drugih področjih se tudi tu čuti močna potreba po jasnih opredelitvah, morda v skupnem modelu, ki bi zajel dosedanje ugotovitve in ponudil poenoteno opredelitev pojmov, morda pa tudi metodologije in ciljev raziskovanja.

Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja, v nevroestetiki pa se pojavi misel, da je lepota pravzaprav v naših možganih13. Je res? Lepo bi bilo, če bi odgovor na to (po)iskali v sintezi dognanj vseh raziskovalcev estetike in umetnosti: umetnostnih zgodovinarjev in filozofov, psihologov in nevroznanstvenikov, umetnikov samih, nenazadnje pa tudi posameznikov z njihovim fenomenološkim izkustvom umetnosti.

    ___
  1. Fechner, GT. Vorschule der aesthetik. Vol. 1. Breitkopf & Härtel, 1876. 

  2. Marković S. Components of aesthetic experience: aesthetic fascination, aesthetic appraisal and aesthetic emotion. i-Perception 2012; 3–1: 1–17. 

  3. Ramachandran VS, Hirstein W. The science of art. Journal of Consciousness Studies 1999; 6: 15–51. 

  4. Zeki S. Inner vision. Oxford: Oxford University Press, 1999. 

  5. Di Dio C, Gallese V. Neuroaesthetics: a review. Current Opinion in Neurobiology 2009; 19–6: 682–687. 

  6. Leder H, Belke B, Oeberst A, Augustin D. A model of aesthetic appreciation and aesthetic judgements. British Journal of Psychology 2004; 95: 489–508. 

  7. Jacobsen T, Buchta K, Kohler M, Schroger E. The primacy of beauty in judging the aesthetics of objects. Psychological Reports 2004; 94–3c: 1253–1260. 

  8. Chatterjee, A. Neuroaesthetics: A coming of age story. Journal of Cognitive Neuroscience 2010; 23–1: 53–62. 

  9. Faerber SJ, Leder H, Gerger G, Carbon C-C. Priming semantic concepts affects the dynamics of aesthetic appreciation, Acta Psychologica 2010; 135: 191–200. 

  10. Augustin D, Leder H. Art expertise: A study of concepts and conceptual spaces. Psychology Science 2006;48–2: 135–156. 

  11. Jacobsen T. Beauty and the brain: culture, history and individual differences in aesthetic appreciation. Journal of anatomy 2010; 216–2, 184–191. 

  12. Vessel EA, Starr GG, Rubin N. The brain on art: intense aesthetic experience activates the default mode network. Frontiers in human neuroscience 2012; 6. 

  13. Cattaneo Z, Carlotta L, Flexas A, Nadal M, Munar E, Cela-Conde CJ. The world can look better: enhancing beauty experience with brain stimulation. Social Cognitive and Affective Neuroscience 2013; nst165. 

  14. Cela-Conde CJ, Agnati L, Huston JP, Mora F, Nadal M. The neural foundations of aesthetic appreciation. Progress in Neurobiology 2011; 94: 39-48. 

  15. Silvia P. Looking past pleasure: Anger, confusion, disgust, pride, surprise, and other unusual aesthetic emotions, Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts 2009; 3–1:, 48–51. 

  16. Kubovy M. On the Pleasures of the Mind. Well-being: Foundations of Hedonic Psychology 1999; 134. 

  17. Silvia PJ, Brown EM. Anger, disgust, and the negative aesthetic emotions: Expanding an appraisal model of aesthetic experience. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts 2007; 1–2: 100–106. 

  18. Leder H, Gerger G, Dressler SG, Schabmann A. How art is appreciated. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts 2012; 6–1: 2–10. 

  19. Lindell AK, Mueller J. Can science account for taste? Psychological insights into art appreciation. Journal of Cognitive Psychology 2011; 23–4: 453–475. 

  20. Leder H, Gerger G, Brieber D, Schwarz N. What makes an art expert? Emotion and evaluation in art appreciation. Cognition & Emotion 2014; 28–6: 1137–1147. 

Anja Voljavec, univ. dipl. psih.
Medicinska fakulteta,
Univerza v Ljubljani

Hana Hawlina, dipl. psih.
Department of Social Psychology,
The London School of Economics and Political Science

Nika Vrabič
Medicinska fakulteta,
Univerza v Ljubljani

Recenziral:
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med.
Klinični oddelek za bolezni živčevja,
Nevrološka klinika,
Univerzitetni klinični center Ljubljana

Objavljeno: november 2015