SiNAPSA, petek, 9. december 2022

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Sodobni vidiki motenj hranjenja

Karin Sernec

Motnje hranjenja so kronične, ponavljajoče se duševne motnje, ki so pogosto povezane s psihiatrično soobolevnostjo in resnimi telesnimi zapleti. Sociologi in antropologi dandanes motnje hranjenja uvrščajo med etnične motnje, to pomeni, da gre za motnje, kjer ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti ter spremembami v družbeno političnem okolju.

Če torej želimo razumeti motnje hranjenja tudi s sociološkega in antropološkega vidika ter jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da bistvo teh motenj ni posnemanje telesne bolezni, temveč gre za manipuliranje s hrano, preokupacijo s svojim telesnim videzom in težo. Ti bolniki torej posnemajo, izkoriščajo in nadgradijo siceršnje preokupacije ljudi v določenem okolju (skrb za telesni videz, diete, vitkost, telesni trening) ter jih uporabijo kot obrambe za rešitev svojih globokih notranjih čustvenih stisk, katerih skupni imenovalec so nizka samopodoba in slabo samospoštovanje ter iskanje in oblikovanje svoje identitete 1.

Raziskovanje motenj hranjenja

Motnje hranjenja kot bolezensko entiteto obravnavamo šele dobrih 60 let, čeprav so bili že pred tem znani številni opisi bolezni, ki bi jih danes uvrstili med motnje hranjenja. V resnici bi lahko rekli, da so motnje hranjenja stare toliko kot človeštvo, le izrazne oblike so se skozi čas spreminjale. To tudi ni presenetljivo, če vemo, da se prvo leto otrokovega življenja imenuje oralna faza, saj v tem obdobju otrok skozi usta ne dobiva le hrane, temveč tudi ljubezen, bližino in varnost ali pa hladnost, oddaljenost in ogroženost. Tako je že rimski filozof Seneka v prvih desetletjih našega štetja opisal svojega prijatelja z naslednjimi besedami: »Je, da bi bruhal, in bruha, da bi jedel.« Znani so še številni drugi primeri iz bližnje in daljne zgodovine, primeri različnih opisov vedenj, stanj ter ritualov, ki bi jih danes lahko uvrstili med motnje hranjenja 2.

Motnje hranjenja je potrebno ločiti od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja, hkrati pa ni nujno, da se v njih tudi razvijejo. Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade kot so neredno prehranjevanje, pogosta nihanja telesne teže zaradi različnih diet, uživanje le določene vrste hrane (neuravnotežena prehrana) in podobno. Te motnje niso nujno znak duševne motnje. Med motnje hranjenja pa prištevamo: anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje ter novejši obliki, to sta ortoreksija in bigoreksija nervoza.

Kaj so vzroki za nastanek motenj hranjenja?

Vzroke za nastanek motenj hranjenja lahko razdelimo na tri velike skupine: socio-kulturno (vpliv medijev, glorifikacija vitkosti, stigmatizacija debelosti), biološko-genetsko (prekomerna telesna teža novorojenčka, specifične osebnostne lastnosti) in družinsko. Med družinske dejavnike sodijo: kronične telesne in duševne bolezni staršev (pri otroku in mladostniku povzročajo občutek negotovosti, nestabilnosti in pomanjkanje varnosti), nefunkcionalen (neustrezen) partnerski odnos v smislu stalnih prepirov, pretirane nadvlade enega od staršev nad drugim ali celo nasilnosti, nefunkcionalno starševstvo (otrok mora prevzemati vloge, ki jim ni dorasel: posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema, je pretirano zaščiten ali zanemarjen), hrana uporabljena kot vzgojni pripomoček oziroma sredstvo nadzorovanja, neustrezna komunikacija med staršema in otrokom (dvojna sporočila), duševne, telesne ter spolne zlorabe. Pri veliki večini oseb z motnjami hranjenja ne gre le za en, jasen in prepoznaven vzrok, temveč za prepletanje vzrokov iz vseh treh skupin 3.

Vloga družine pri razvoju človekove osebnosti je pomembna in nesporna. Družine delimo na funkcionalne in nefunkcionalne. Prve poskrbijo za ustrezen (funkcionalen) otrokov razvoj, slednje pa so lahko vir številnih in zelo različnih težav/motenj v otrokovem razvoju (depresivnost, anksioznost, motnje vedenja, odvisnost od psihoaktivnih snovi, motnje hranjenja, …). Pomembno pa je vedeti, da ne gre za iskanje krivde ali krivca, temveč za raziskovanje vzrokov, ki so pogojevali nastanek motnje 4.

Predpogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija

Najustreznejše je tisto zdravljenje, ki ne odpravlja le simptomov (bruhanje, stradanje, jemanje diuretikov in/ali odvajal, pretirana telesna aktivnost, …), temveč prepoznava tudi vzroke nastanka motnje. To sta vedenjsko-kognitivna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja in stališč preko spoznavnih procesov) in dinamska-razvojna (analitična) psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja preko razumevanja in upoštevanja preteklih izkušenj in razvojnih zaostankov/prikrajšav). Ozdravljenje ne pomeni le odsotnosti simptomov motnje hranjenja, temveč predvsem ustrezno psihosocialno funkcioniranje posameznika 5.

Osebe, ki so uspešno zaključile zdravljenje, pogosto povedo, da je njihovo življenje sedaj polnejše in kvalitetnejše, saj so spoznale najbolj skrite kotičke svoje osebnosti in se jih naučile uporabiti sebi v prid.

    ___
  1. Eivors A, Nesbitt S. Lačni razumevanja. Maribor: Založba Obzorja, 2007. 

  2. Gordon R. Eating Disorders: Anatomy of a Social Epidemic. 2st ed. Cambridge: Basil Blackwell, Inc; 2000. 

  3. Sernec K. Motnje hranjenja – bolezen sodobnega časa. In: Sernec K, ed. Zbornik: Motnje hranjenja. Ljubljana: Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana; 2012: 15-37. 

  4. Selvini – Pallazoli M. From Individual to Family Therapy in the Treatment of Anorexia Nervosa. New Jersey: Jason Aronson Inc Northvale; 1996. 

  5. Vitousek KM, Gray JA. Eating disorders. In: Gabbard GO, Beck JS, Holmes J, eds. Oxford textbook of psychotherapy. Oxford: Oxford University Press; 2005: 111-126. 

prim. asist. dr. Karin Sernec, dr.med., spec.psih.
Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana