Z besedno zvezo “motnja osebnosti” poimenujemo dolgotrajni vzorec posameznikovih osebnostnih značilnosti in vedenj, ki se pomembno razlikujejo od pričakovanj njegovega okolja¹. Motnje osebnosti so v primerjavi s t.i. klasičnimi psihičnimi motnjami nekoliko manj poznano področje, saj so bile diagnostično opredeljene šele pred približno štiridesetimi leti². To pa še ne pomeni, da niso precej pogoste. Rezultati novejših študij (npr. Grant idr.³) namreč kažejo, da kriterijem vsaj ene motnje osebnosti zadošča kar do 15 % splošne populacije.

Izmed vseh motenj osebnosti se verjetno najpogosteje govori o mejni osebnostni motnji (MOM). Je relativno pogosta pri splošni populaciji, pri populaciji psihiatričnih bolnikov pa predstavlja celo najpogostejšo motnjo osebnosti⁴. MOM prepoznamo po trajnem vzorcu nestabilnosti v posameznikovem delovanju, kar vpliva zlasti na področje njegovih medosebnih odnosov, samopodobo in čustvovanje. Za te posameznike je značilno tudi izrazito nepredvidljivo in impulzivno vedenje, ki se pogosto kaže v obliki samodestruktivnih ali samomorilnih gest¹. MOM je izredno kompleksna psihična motnja, zaradi česar obravnava teh posameznikov predstavlja izziv zdravstvenim delavcem in celotnemu zdravstvenemu sistemu.

V nadaljevanju predstavljamo osnovne značilnosti obravnave posameznikov z MOM.

Diagnostika MOM

Za začetek je potrebno poudariti, da posamezniki z motnjami osebnosti poiščejo (oz. so napoteni na) strokovno pomoč, zaradi svojih trenutnih težav in ne zaradi diagnoze motnje osebnosti. Pri MOM so trenutne težave pogosto vezane na težave v medosebnih odnosih. Diagnozo MOM postavita šele psihiater in/ali psiholog, in sicer načeloma šele po nekaj srečanjih, saj lahko šele takrat dobimo zadosten vpogled v posameznikovo osebnostno delovanje.

Vloga psihologa in psihiatra pri diagnosticiranju in obravnavi posameznika z MOM se nekoliko razlikuje, in sicer je vloga psihologa vezana predvsem na kliničnopsihološko ocenjevanje osebnosti. Kliničnopsihološko ocenjevanje osebnosti ni enkraten in enoznačno predpisani postopek, temveč gre pri tem za metodološki okvir, ki vključuje postopke psihološkega in psihiatričnega diagnosticiranja, v največji meri pa za ocenjevanje in postavljanje zaključkov na osnovi psiholoških merskih inštrumentov. Psiholog pri ocenjevanju posameznikove osebnosti zbira in kombinira različne vrste podatkov o posamezniku, ki jih pridobi preko različnih metod. Preko nestrukturiranega intervjuja (predvsem biografske podatke), vprašalnikov osebnosti in manj strukturiranih storilnostnih tehnik (podatke o trenutni osebnostni dinamiki), preko sistematičnega opazovanja posameznikovega vedenja, intervjujev s posameznikovimi bližnjimi in drugih virov (npr. predhodne ocene posameznika). Sintezo podatkov o posameznikovem osebnostnemu funkcioniranju predstavlja ocena osebnosti, kjer psiholog zbrane podatke interpretira, integrira in smiselno poveže s teoretskimi koncepti in konkretnimi (aktualnimi) problemi posameznika⁵.

Psihiatrična obravnava posameznika z MOM poteka običajno hkrati z diagnostiko in zdravljenjem osrednje simptomatike, s katero oseba vstopa v psihiatrično ordinacijo. Ponavadi gre za depresivno razpoloženje ali nihanje razpoloženja, samomorilne ali samopoškodovalne ideje in vedenje, tesnobnost, razdražljivost, impulzivnopsihotično simptomatiko (npr. zaznavne motnje in motnje mišljenja), lahko tudi za zlorabo alkohola, ter drugih psihoaktivnih snovi. Pri tem je še zlasti pomembna diferencialna diagnostika, torej razločevanje med depresijo, bipolarno motnjo razpoloženja, akutno psihotično epizodo, odvisnostjo od psihoaktivnih snovi, ter osebnostno motnjo. Bolnik z MOM vstopi v odnos s psihiatrom zelo intenzivno, s čimer spodbuja pri psihiatru reakcije, ki jih imenujemo kontratransfer⁶.

Kam po diagnozi?

Farmakološko zdravljenje bolnika z MOM je omejeno na lajšanje omenjene pridružene simptomatike. S študijami podprtih dokazov o učinkovitosti zdravil pri teh osebah je zelo malo. Z antidepresivi zmanjšamo depresivno razpoloženje in anksioznost, s stabilizatorji razpoloženja skušamo umiriti hitra nihanja razpoloženja, z antipsihotiki pa obvladovati kratke psihotične epizode. Anksiolitikov se izogibamo zaradi nevarnosti zlorabe snovi, ki vodijo v odvisnost⁷.

Zaradi kompleksnosti in relativne odpornosti MOM na učinke farmakološkega zdravljenja, je primarno sredstvo pomoči tem posameznikom psihoterapevtska obravnava (npr. APA, 2001⁸). Psihoterapevtski pristopi, ki so se izkazali kot učinkoviti, po večini izvirajo iz psihoanalitične ali kognitivno-vedenjske paradigme. V zadnjem času pa vse bolj narašča razvoj pristopov, ki integrirajo elemente različnih psihoterapevtskih smeri in hkrati vključujejo posameznikovo okolje. Enega izmed takšnih pristopov predstavlja t.i. program STEPPS⁹, ki so ga razvili ameriški raziskovalci. Gre za 20-tedensko obliko skupinske terapije, ki je osnovana na principih kognitivno-vedenjske in deloma družinske sistemske terapije. V primerjavi s preostalimi do sedaj uveljavljenimi pristopi za pomoč posameznikom z MOM je prednost programa STEPPS predvsem v tem, da ne moti posameznikove tekoče obravnave in da je vsestransko bolj ekonomičen. Poleg tega študije učinkovitosti programa dajejo obetavne rezultate, kar govori v prid njegovi širši uporabi in priredbi za preostala jezikovna okolja.

Zaključek

MOM je kompleksna in precej pogosta psihična motnja, ki zahteva precejšnjo mero fleksibilnosti strokovnega osebja in celotnega zdravstvenega sistema. Za učinkovito obravnavo teh posameznikov je ključnega pomena interdisciplinarno sodelovanje različnih strokovnjakov. Psihoterapevtska obravnava pacientov z MOM predstavlja primarno sredstvo obravnave, zato lahko v prihodnosti pričakujemo nadaljnji razvoj in priredbo psihoterapevtskih pristopov, ki bodo poskušali v čim večji meri zadovoljiti raznolike potrebe posameznikov z MOM in integrirati kar najbolj učinkovite elemente dosedanjih pristopov. Morda bo prav pričujoči članek k temu spodbudil tudi slovenske strokovnjake.